Praznik je danes: Gospodovo oznanjenje. Praznujemo tudi materinski dan, meni je bolj všeč staro poimenovanje dan krščanskih staršev. Pa nimam nič proti, če praznujejo matere. Drugo poimenovanje se mi zdi širše, kot je tudi široka vloga, ki jo imamo starši, tako oče kot mati v družini. Zato praznujem tudi sam, popoldne pa bomo s hčerkama kaj 'ušpičili' naši mamici oz. ženi, pa stari mami in babi. Novinarka Urška je delala anketo med sodelavci ob današnjem dnevu. Mikrofon je pomolila tudi predme. V naglici mi je iz spomina prilezla misel, ki ni moja, se pa z njo močno strinjam: Postati oče ni težko, biti pa težje. No, da ne bom koga užalil, tudi prvi del je relativen. Nekateri si zelo želijo postati očetje in matere, pa ne morejo: ali ne dobijo partnerja ali pa imajo zdravstvene težave. Nanje ne bi smeli pozabiti. Danes pa ne bom pozabil tudi prijatelja, ki je oče, pa ne vem, če se ga bo kdo spomnil. Žena, ki ga je nekaj mesecev nazaj zapustila, gotovo ne in najbrž tudi ne bo spomnila njunih otrok na to. Zato mislim tudi nanj in na vse podobne in na vse, ki bi danes radi praznovali, pa (še) ne morejo.
Danes bo tematike izseljenske oddaje spet vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo. Pred štirinajstimi dnevi smo o tem že marsikaj slišali, tokrat pa se se odločil objaviti še ostala razmišljanja in pričevanja. Pretresljivo se mi je zdelo pripovedovanje nekoga, ki je najel zelo ugoden kredit, a ga je država tako izkoristila, da je skoraj propadel. Zato se je odločil ustanoviti društvo oškodovanih zdomcev, a tudi tu je naletel na fore naše države in ga je moral odjaviti. Bogata je bila izpoved dolgoletnega izseljenskega in kulturnega delavca: s kakšnimi občutki gleda na domovini in s kako izbranimi besedami je to opisal. Nekdo drug se je odločil, da bo zbiral in zapisoval ter seveda objavljal izseljenske zgodbe, ker pravi, da je to dediščino potrebno zapustiti našim zanamcem. V spominu mi je ostala tudi misel politika, ki je izpostavil, da je duhovščina pomembne steber slovenstva. Prisluhnite in preberite več.
Pred dnevi sva šla z ženo (po dolgem času) v kino. Zvabil naju je film, o katerem sem že okoli novega leta slišal govoriti znanca - ta si ga je ogledal na domačem računalniku - in ki je nedavno prejel osem oskarjev in štiri zlate globuse. Namenoma sva šla v kino, ker tam vsaj jaz film drugače doživim. Stavbo so od najinega zadnjega obiska precej spremenili. Namesto ene dvorane, ki je bila dostikrat uporabljena za prireditve in koncerte (cca. 400 ljudi), so zdaj tri manjše. Nov lastnik, nova politika. Najbolj neprimerno novost: kokice. Tako je smrdelo po njih, da je malo manjkalo, da nisem odšel. Ena neprijetna stvar pa je ostala: receptorka je prišla tri minute prek koncem (in vrhuncem) filma v dvorano. Zame je pokvarila vso napetost. No, pa naj povem bistvo. Film je zelo sporočilen: indijska revščina, suženjstvo in zloraba otrok, moč kriminalnih združb ... a na drugi strani iskrenost, želja po ljubezni, ki si upa zagristi v mnoge preizkušnje, vztrajnost, upanje proti upanju ... Všeč mi je bil. Ostal bo lep spomin nanj in na skupaj preživet večer.
Sredo sem skupaj s kolegico Natašo in tehnikom Izidorjem preživel v Mariboru. Na dan Slomškove ustanove smo se ves dan oglašali iz Zavoda Antona Martina Slomška. Res je bilo pestro! Ne le zjutraj, ko nekaj časa zaradi tehničnih težav nismo mogli izpeljati javljanj v živo (in so bili baje nekateri zelo živčni v Ljubljani), pestro je predvsem življenje v Zavodu. Imajo vrtec, ki ga obiskuje (če sem si prav zapomnil) 60 otrok in so mešanih starosti v skupini. Otroci so nam tudi zapeli - zelo lepo!
Bujno je življenje na gimnaziji. Če se spomnim svojih dijaških let, se ni dogajalo nič, tu pa se dogaja veliko. Pa še dijaški dom in glasbena in baletna šola. Kakšen utrip in življenje! Človek si ne bi mislil. Ko sva se z Natašo povzpela po stopnicah na Kalvarijo, je z višine vse videti mirno in negibno, znotraj pa miga kot v čebelnjaku. Dogajanje in naše delo je bilo res razgibano, večkrat prepuščeno improvizaciji (še posebej večerni koncert).
Lepo je bilo sodelovati z Natašo, še posebej zato, kjer je Nataša pripravljena sodelovati in ni solerka, Izidor pa se je izkazal s svojo umirjenostjo, tehničnim znanjem in pridnostjo, saj je med odmori snemal in montiral video posnetke, ki si jih lahko ogledate na naši strani.
Ves čas pa lahko rečem smo se počutili sprejete in spremljane. Ves dan sta nam bila na razpolago Silva in Janez, prijazna, gostoljubna, pripravljena pomagati, skoraj materinsko in očetovsko sta skrbela za nas. Tudi prek tega zapisa se jima v imenu vseh treh zahvaljujem. Čutim, da nas je spremljal še nekdo, tisti, po katerem zavod nosi ime in za čigar poslanstvo smo se ta dan prizadevali. Hvala ti in hvala Ti!
Slišal sem že za Slovence iz Rezije, za Zverinie iz Rezije, tudi kakšno rezijansko sem slišal v izvedbi kakšnega zbora ali pa si ogledal rezijanski ples. Če pa bi me vprašali, kje je Rezija, bi modro odgovoril, da v sosednji Italiji, južno od Trbiža in severno od Trsta. V resnici pa ne bi imel pojma. Ta teden pa sem le še pogleda na zemljevid in zdaj vem kje je - blizu Bovca, na drugi strani gore Kanin. In kaj me je k temu spodbudilo? Srečanje z njimi. Na Svetovnem slovenskem kongresu so pripravili Večer izza Kongresa, ki je v Ljubljano pripreljal nekaj mož in žena, ki si v tej dolini trudijo ohranjati slovenstvo. Še posebej Luigo Negro, mlado Rezijanko, ki je že nekajkrat slišala ali doživela kakšno krepko na račun slovenstva in to s strani tistih, ki želijo biti le Rezijani, prav nič pa Slovenci. Kot je bilo slišali, je to zraslo iz političnih kotlov. Žalostno, po drugi strani pa razveseljujoče, da so tam še ljudje, ki čutijo slovensko in tega ne želijo zlahka zapustiti iz rok. Želijo si tudi večje povezanosti s Slovenijo. Zračna razdalja je majhna, a z avtomobilom je treba prevoziiti kar nekaj kilometrov, da prideš do njih. A prihaja pomlad, za njo poletje in mislim, da že imam idejo za enega od poletnih izletov.
In kaj je vzrok temu, da o dolini nič nisem vedel do odločitve za obisk? Srečanje, osebno srečanje z njimi. Srečanja so torej pomembna. Tule pa si o njeh lahko še vi kaj preberete.