Karkoli si dandanes zaželiš, lahko dobiš. Jabolka, pomaranče, grozdje, melone, lubenice, banane so na voljo vse leto. Pa tudi zelenjava: solata, paradižnik, kumare, bučke, por, jajčevci, cvetača, zelje ... Če ni sveže iz domače zelje, je uvoženo, celo iz drugih celin. Obrano že kdo ve kdaj, preparirano za dolgo pot z ladjo in nato spet posebej pripravljeno, da je zdaj in tukaj videti mikavno. Res smo lahko razvajeni vsega dobrega. Pa ne vem, če smo zato bolj zdravi. Meni pa so bolj všeč trenutni plodovi narave. Zdi se mi, da je (vsaj za nas) Bog tako poskrbel, da v vsakem obdobju leta dobimo določeno sadje in zelenjavo z določenimi minerali in vitamini in da če sproti uživamo vse to, da skozi leto lepo napolnimo telo z vsem dobrim in zdravim. To velikokrat poudari tudi sestra Nikolina. Za sredine oddaje izbira, tisto, kar nam trenutno ponudi vrt ali sadovnjak. Danes se je tako lotila špargljev oz. belušev. Kako da so zdravi, je poudarila. Pri čem vse pomagajo. In to sveži, tukaj obrani, ne tisti iz Italije, ki so se že preguncali v tovornjakih (to sem jaz dodal sestrinim razmišljanjem). Če bi radi tudi vi kaj okusnega pripravili, si poglejte spletno stran z recepti http://radio.ognjisce.si/oddaje/kuhajmo/. Želim, da bi v prihajočih pomladih dnev res uživali v domačih stvareh: beluših, berivki, drobnjaku, jagodah ... in se pustili razvajati dobrotam narave.
Pred časom sem že pisal, kako smo bili pri maši in najstarejša hči ni nič razumela. Razlog: duhovnik je govoril zelo nerazločno. V nedeljo pa se je zgodba ponovila, narmreč, da hči ni nič razumela. Vprašala je: "Zakaj pa ne govorijo slovensko?" Bili smo v Sloveniji, seveda. In njeni pripombi sem se nasmehnil. Deček je govoril oz. bral slovensko. A v narečju in to v štajerskem. Zato ni nič razumela. Priznam, da sem tudi jaz moral krepko napeti možgane, če sem želel razumeti domačine, ko so govorili med seboj. In ob tem sem se zamislil nad lepoto našega jezika in njegovih številnih odtenkov - narečij. Kako lepo zveni, ko nekdo po domače, po svoje spregovori. To je njegov materni jezik. Slovenščine se je naučil v šoli, narečja doma. Zato se mi zdi edino prav, da ga ne zanemarjamo, se sramujemo. To je naše bogastvo v različnosti.
P.S. Še to, kje na Štajerskem smo bili. V Zabovcih in Markovcih, povabil pa nas je Alen na farno žegnanje. Hvala ti, Alen in vsem domačim za prijazno pogostitev (in seveda zelo obilno :-) )
Časovni roki, želja po popolnosti, hkratno nagrmadenje več opravil ... in se pojavi stres. Brez njega najbrž ne bi šlo. Včasih je pozitiven, ko ga čutiš kot poživljajočo energijo in voljo, da bi naredil več. Dostikrat pa ubija našo voljo, nas tlači in uspehi so slabši kot sicer. Morda so k njemu manj podvrženi tisti, ki na življenje gledajo manj strogo. Pogovarjal sem se z znanko, ki si je kruh našla na drugem koncu Slovenije, v Prekmurju. Tam ne gredo na nož za dosego ciljev. V okolju, kjer dela, sicer resno in trdo delajo, a če ne uspe danes, bodo poskusili jutri, če ne jutri, pa pojutrišnjem, če še ne bo šlo, pač ne bo, bo že enkrat, morda pa drugo leto. No, to že malo meji na ležernost, ampak gotovo je manj stresno. Sicer pa, kje pa piše, da moramo narediti vse, za vsako ceno in takoj. Poglejmo polža. Počasi gre, pa tudi daleč pride. Ne drvi, a pride. Pride, se ne ustavi.
Sreda je in to je dan, ko na valovih našega radia Kuhamo s sestro Nikolino. Z veseljem pripravljam to oddajo. Sicer nisem kakšen kuharski izvedence, niti prav veliko izkušenj nimam. Ni časa. Morda je priložnost za to konec tedna. Med tednom pa skoraj ne. Danes bo morda drugače, ker je kar nekaj "fast-fooda". Pa ne v slabšalnem smislu, ampak jedi, ki se hitro in enostavno pripravijo in so zdrave in okusne. Poglejte si recepte na http://radio.ognjisce.si/oddaje/kuhajmo/. Oddaja ima precej poslušalcev, so pa tudi taki, ki je na morejo poslušati in radio ugasnejo. Razlog: tako poslušljivo je vse skupaj, da jim preveč kruli v želodcu - praznem seveda. Prav nisem užaljen ali hud, naj poslušajo posnetek, ko bodo siti. Ampak če bodo takrat kuhali, je nevarnost, da bodo preveč pojedli. In potem bodo morali poslušati kakšno drugo oddajo našega radia: kako raztopiti maščobe, se znebiti kilogramov ...
To zelo rad počnem. Za razliko od radijskega dela je to zelo neposredno. Na radiu nekaj napišeš, pripraviš in izrečeš, objaviš. In to je vse. Ne vidiš ljudi, ki so to slišali in ne njihovih reakcij. No, včasih jih potem slišiš. Ampak pokličejo oz. pišejo le najbolj zagreti. Pri moderiranju pa takoj vidiš odziv ljudi. Temu se lahko prilagodiš, občinstvo vodiš. V nedeljo sem povezoval jubilejni koncert zbora, ki ima ime po našem največjem pesniku. Zelo dobro jim je uspel. No, eden od pomembnejših gostov (tam je bila tudi prva dama Slovenije) mi je rekel: "Res je program zbora in petje v prvem planu, a tudi povezovanje je pomembno." Dobro sem se počutil. Tudi zato, ker so povezovalca napisali na koncertni list in v oglas v časopisu. Nekaterim se pač to ne zdi pomembno, kljub temu da je povezovalec na odru vsaj toliko kot kakšen drug nastopajoči (če jih je več na eni prireditvi). To je tako, kot govorimo o zidakih, iz katerih je hiša, kakšna je pa malta ne izpostavljamo. A je ta še kako pomembna. Povezuje in brez nje bi se vse hitro sesulo.