Pred časom sem že pisal, kako smo bili pri maši in najstarejša hči ni nič razumela. Razlog: duhovnik je govoril zelo nerazločno. V nedeljo pa se je zgodba ponovila, narmreč, da hči ni nič razumela. Vprašala je: "Zakaj pa ne govorijo slovensko?" Bili smo v Sloveniji, seveda. In njeni pripombi sem se nasmehnil. Deček je govoril oz. bral slovensko. A v narečju in to v štajerskem. Zato ni nič razumela. Priznam, da sem tudi jaz moral krepko napeti možgane, če sem želel razumeti domačine, ko so govorili med seboj. In ob tem sem se zamislil nad lepoto našega jezika in njegovih številnih odtenkov - narečij. Kako lepo zveni, ko nekdo po domače, po svoje spregovori. To je njegov materni jezik. Slovenščine se je naučil v šoli, narečja doma. Zato se mi zdi edino prav, da ga ne zanemarjamo, se sramujemo. To je naše bogastvo v različnosti.
P.S. Še to, kje na Štajerskem smo bili. V Zabovcih in Markovcih, povabil pa nas je Alen na farno žegnanje. Hvala ti, Alen in vsem domačim za prijazno pogostitev (in seveda zelo obilno :-) )