Časovni roki, želja po popolnosti, hkratno nagrmadenje več opravil ... in se pojavi stres. Brez njega najbrž ne bi šlo. Včasih je pozitiven, ko ga čutiš kot poživljajočo energijo in voljo, da bi naredil več. Dostikrat pa ubija našo voljo, nas tlači in uspehi so slabši kot sicer. Morda so k njemu manj podvrženi tisti, ki na življenje gledajo manj strogo. Pogovarjal sem se z znanko, ki si je kruh našla na drugem koncu Slovenije, v Prekmurju. Tam ne gredo na nož za dosego ciljev. V okolju, kjer dela, sicer resno in trdo delajo, a če ne uspe danes, bodo poskusili jutri, če ne jutri, pa pojutrišnjem, če še ne bo šlo, pač ne bo, bo že enkrat, morda pa drugo leto. No, to že malo meji na ležernost, ampak gotovo je manj stresno. Sicer pa, kje pa piše, da moramo narediti vse, za vsako ceno in takoj. Poglejmo polža. Počasi gre, pa tudi daleč pride. Ne drvi, a pride. Pride, se ne ustavi.