Tokrat sva s sestro Nikolino v kuharski oddaji pripravljala ajdovo kašo v juhi. Zelo sem se razveselil te jedi, saj imam rad ajdovo kašo. Sestra je sicer dejala, da pa ni tako zelo popularna, sploh ne med otroki in mladimi. To pa bolj iz nepoznavanja. Ne vedo, kašnega okusa je in moti jih tudi izgled. V tečajih naredijo ajdovo kašo kot zakuho in prilogo. Udeleženke so ob koncu presenečene nad okusom - pozitivno. Ajdovo kašo sta dobro sprejeli tudi naši starejši dekleti, ko sem naredil zrezke iz te kaše ali pa kašo z gobami (podobno kot rižoto). So pa starejši zmrdovali obraze, če kaša, a je to kaj dobrega. Naj dobro tekne, tistim, ki jo imajo radi, sicer pa naj čimprej vzpostavijo kontakt s to dobroto.
Poglejte si recept za pripravo ajdove kaše v juhi.
Sodelavci, ki so bili na radijski počitnicah v Španiji, so mi povedali za gospo Alenko Schiffrer. Njen sin je duhovnik v Ihanu, Andrej Poznič. Sama pa je bila vrsto let učiteljica in je po novem referentka, se pravi odgovorna, koordinatorica ... osnovnošolskih tečajev med slovensko skupnostjo v Argentini. Povabil sem jo v studio in brez težav sva posnela pogovor za celotno oddajo Slovencem po svetu in domovini. Objavili smo jo v nedeljo, 16. avgusta 2009. Torej, prijetna sogovornica in hvaležna tema, ki jo dodobra pozna. Bila je namreč med tistimi, s katerimi so začeli osnovnošolski pouk pred 60 leti. Razlog? Priprava otrok na zakramente - birma in prvo sveto obhajilo. Zraven so želeli dodati še slovenski prizvok, pripravo na nastope, pozdrave, da bi se naučili še kakšno pesem. Iz pogovora lahko tudi vi razberete, koliko svojega (prostega) časa in energije so rojaki žrtvovali za to. Pa vse so delali brezplačno. Nemara so celo njihovi lastni domovi bolj skromni, le da so bili skupni prostori, domovi in dejavnosti v njih pripravljeni in kakovostni. To je torej skrito v koreninah tistega, kar nekateri rečejo Argentinski čudež. Pa ni povsem in čisto samo čudež, je sad prizadevanja, skrbi in dejavnosti - za ohranitev slovenstva in vere.
Radijci pač nikamor ne gremo brez mikrofona, službeno pa sploh ne in izkoristimo vsako priložnost, da ujamemo kakšno zanimivo izjavo ali pogovor. In že prvi večer v Goeteborgu (to je bilo že davnega 28. maja 2009) sem ga vzel s seboj na večerjo. Kako prav sem imel, sem spoznal prav kmalu, saj so se sogovorniki izkazali za zelo simpatične in zgovorne.
Dejansko so bile to sogovornice. Dva pogovora sem objavil in s tem dve življenjski zgodbi to nedeljo v oddaji Slovencem po svetu in domivini. To sta bili dve Mariji. Zanimivi osebi: Kolarjeva (na levi fotografiji) se je naučila švedskega jezika s prevajanjem iz časopisov, dejavna je v društvu Slovenski dom v Goeteborgu in tudi v združenju babic, ki so ga ustanovili.
Lajšičeva (na fotografiji desno) pa je v Goeteborg prišla z eno prvih skupin. Švedi so bili do njih zelo prijazni, sama se je vključla v šolo, da se je naučila švedsko. Letos jo čaka upokojitev in jo je kar nekoliko strah. Manj strah pa je njenega sina, ki je pilot. Tudi njo je že popeljal. Na eno vprašanje pa sta obe Mariji odgovorili enako: v Slovenijo se ne bi vrnili. Na Švedskem imata družini, v Sloveniji pa staršev ne več, le še sorodnike. Bosta pa v Slovenijo vedno radi prihajali.
Več si preberite tukaj.
Različne cilje si izbiramo za počitniške dni. Vsak po svojih željah, okusu in možnostih. Nekatere počitnice nam bodo ostale v spominu, drugih se kmalu ne bomo spomnili. Oh, kako lepo je s počitnic odnesti kakšen utrinek iz katerega črpamo še dolgo. Pred dvema letoma sva z ženo obiskala kraj Brugge v Belgiji. Ob ogledu tamkajšnjega samostana sva dobila tudi manjši listič z zanimivim razmišljanjem.
Tisti, ki vstopajo v mojo hišo
naj nikoli ne omenjajo napak drugih.
Tisti, ki žlabudrajo in ne govorijo resnice o drugih,
naj ostanejo zunaj moje hiše.
Vsak ima svoje napake
in zato ne sme govoriti o tovariševih,
pač pa se zavedati svojih in pustite druge tam, kjer so.
Če smo polni ljubezni, ne smemo biti pozorni
na napake in prestopke naših sosedov.
Če želiš ugajati Gospodu in človeku,
pomagaj bližnjemu prenašati njegov tovor.
Če bi se rad izognil grehu,
pomisli, kaj boš rekel.
Če si želiš resničen mir,
išči tišino in složnost
ter najprej razmišljaj o sebi v tišini.
Če kdaj izveš kakšno slabo novico,
prosi Boga, da bi jo prihranil zase.
Sprejmi svoje življenje
brez vpraševanja Boga o končnem cilju.
Na fotografiji je križ iz tega samostana. Bogate počitnice želim!
Konec tedna je bil planinsko obarvan. Na Komni je potekalo srečanje Prijteljev Radia Ognjišče. Zaradi družinskih obveznosti se mi oz. nam ni uspelo priti. Smo pa vseeno podali malo višje - do bližnjega hribčka Svetega Lovrenca, kjer je bila včeraj bo današnjem godu tega diakona in mučenca sveta maša. Obisk je bil lep, sodelovanje tudi, vzdušje sploh.
Zelo doživeta je sveta maša v naravi, naravni katedrali. Zrenje lepot stvarstva, žvrgolenje ptic, vetrič - to so dodatki, ki jih v sicer lepih slovenskih cerkvah pač ne srečamo. Tudi otroci so lepo sodelovali in poslušali. In prav prijetno je bilo tako v naravi slišati kakšno otroško čebljanje. Pa nihče se ni (za razliko od cerkve) oziral okrog le čigav je.
V spominu mi je ostal še en stavek. Starejša hči je, ko smo prišli na vrh, rekla: "Glej, kako lep razgled!" Stara je pet let in vsakič, ko pridemo na vrh Svetega Lovrena ali kak drug vrh, jo razgledi navdušijo. In potem gledamo hiše, iščemo našo, ali hišo koga znanega. Opazujemo avtomobile, padalce, oblake ... Da se z višin vidi drugače, je včeraj potrdil tudi tast, ki se za rojstnodnevno darilo popeljal z letalom nad domačimi kraji. Če si ljudje postavljamo ograje, tako da s tal ne vidimo kaj kdo ima, pa z višin vidiš vse oz. skoraj vse. Bog pa z višine itak vse vidi.