Konec tedna je bil planinsko obarvan. Na Komni je potekalo srečanje Prijteljev Radia Ognjišče. Zaradi družinskih obveznosti se mi oz. nam ni uspelo priti. Smo pa vseeno podali malo višje - do bližnjega hribčka Svetega Lovrenca, kjer je bila včeraj bo današnjem godu tega diakona in mučenca sveta maša. Obisk je bil lep, sodelovanje tudi, vzdušje sploh.

Zelo doživeta je sveta maša v naravi, naravni katedrali. Zrenje lepot stvarstva, žvrgolenje ptic, vetrič - to so dodatki, ki jih v sicer lepih slovenskih cerkvah pač ne srečamo. Tudi otroci so lepo sodelovali in poslušali. In prav prijetno je bilo tako v naravi slišati kakšno otroško čebljanje. Pa nihče se ni (za razliko od cerkve) oziral okrog le čigav je.

V spominu mi je ostal še en stavek. Starejša hči je, ko smo prišli na vrh, rekla: "Glej, kako lep razgled!" Stara je pet let in vsakič, ko pridemo na vrh Svetega Lovrena ali kak drug vrh, jo razgledi navdušijo. In potem gledamo hiše, iščemo našo, ali hišo koga znanega. Opazujemo avtomobile, padalce, oblake ... Da se z višin vidi drugače, je včeraj potrdil tudi tast, ki se za rojstnodnevno darilo popeljal z letalom nad domačimi kraji. Če si ljudje postavljamo ograje, tako da s tal ne vidimo kaj kdo ima, pa z višin vidiš vse oz. skoraj vse. Bog pa z višine itak vse vidi.