Razmišljam ob stavku, ki ga je v e-mailu zapisal prijatelj: 'Umiram od utrujenosti'. Seveda ni mislil dobesedno, le da je moral zelo stisniti zobe in delati ponoči, da je nastal nek izdelek. Čas ga je namreč preganjal. In tega, kar je naredil, mu ni bilo treba. Naredil je iz dobre volje, prostovoljno, ker ga je k temu klicala vest. Lahko bi zamahnil z roko in rekel, naj naredijo drugi, kaj mi je tega treba, iskal sebe in svoje koristi. Bil je pšenično zrno, ki dozori, šele ko umre. Ni se umaknil in skril. Gre za enega tistih, o katerih velja stavek:
Svet stoji na ljudeh, ki dajo več, kot od njih zahtevajo pravila.
Le ena črka je drugačna, a čas leta, v katerega smo danes vstopili, je povsem drugačen. Majhna razlika, a velika sprememba. Zdaj ni več čas za prešerno veselje, je pa post vseeno čas veselega razpoloženja. Kot je v današnji oddaji dejala sestra Nikolina, naj bo odrekanje prostovoljno, zavestno, da vemo, čemu ima namen. Telo rabi hrano za energijo, hrano pa rabi tudi duša. S tem, ko se odrekamo telesni hrani, pripomoremo h krepitvi telesa in duha.
Post nam je dan za premislek. Naj bo to čas, ko poživimo našo molitev. Post ni v tem, da je vse prepovedano. V kuhinji naj bo hrana preprosta in skromna, kar telo rabi za delo. Za starejše je to lepa vaja za prečiščevanje telesa. Tudi preko postne priprave lahko prijetno notranje rastemo. Pri mizi ustvarjajmo prijaznost tudi s harmonijo odnosov. Tu se krepita telo in duh. Ne pozabimo na molitev pred in po obroku, kajti ni samoumevno, da hrano kar imamo.
Posta ne moremo enačiti z dieto, to je zavestno gledanje na prehranjevanje. Naj bo to drugačen čas, ki da drugačno dinamiko, ki nas poživlja in naredi razpoložljive, da smo drugačni.
Danes je dan za pustno veselje, radost in tudi norčije. Naj vse povejo fotografije. V studiu sem ob predaji ekipe presenetil Natašo Ličen.
Na radiu sta pusta predstavljala viking in kaoklovn.
Mikali so ju krofi, slastni in mastni.
Lasulja, pentlja in piščalka.
Pred časom sem se odpeljal v Tinje na avstrijsko Koroško, to je kakšnih 15 kilometrov vhodno od Celovca. Tam je slovenski dom oziroma uradno Katoliški dom prosvete. Njegov rektor je Jože Kopeinig in on je bil cilj moje odprave. Z njim sem posnel oddajo Naš gost, ki je bila na sporedu na pustno soboto. Ta dan smo bili povezani z misijoni in tudi Jože Kopeinig je zavzet misijonski delavec. Veliko zanje naredi v zaledju, sam pa v misijone nikoli ni šel, ker pravi, da je strahopeten. Moj sogovornik je hkrati duša slovenskega življa na avstrijskem Koroškem in je z veseljem in predvsem duhovnik. Bil je zelo prijeten in zgovoren sogovornik. Več si preberite tule, na voljo je tudi posnetek oddaje. Tako pa je videti Jože Kopeinig.
Pustna ni brez krofov. Vsako leto ti kuharicam prinesejo skrbi. Izbira recepta, sestavin, tehnika priprave ... Zato sem vesel, da se je sestra Nikolina tokrat odločila v oddajo uvrstiti pustne krofe. Povedala je recept, ki je povsem nov, ni ga še v njeni knjigi. Razlika je v sestavinah. Več si lahko preberete in poslušate tukaj.
Sestra je poudarila, je pomembno vzhajanje - tako krofi ne bodo imeli lukenj. Druga pomembna stvar je enakomerno valjanje - tako bodo venčni enakomerni. Da so krofi okusni, moramo paziti, da se pri cvrenju ne zmastijo - pomembna je temperatura olja. Ne smejo biti preveč vzhajani. Ko so narejeni, jih ne pokrivamo, sicer bodo postali mokri. Raje jih kasneje pogrejemo. Če se med cvrenjem obrnejo, so bili premalo vzhajani. Takrat tudi dobijo predebele venčke in imajo velike luknje. Pomembno je tudi to, da ko se krofi cvrejo, ne gremo od štedilnika, sicer bodo hitro črni. Ocvrti naj bo lepo rdeče. S sladkorjem potresemo šele pred serviranjem, nikoli pa ne vročih krofov. Srečno!
P.S. Če ste oddajo zamudili, boste recept za krofe slišal še v petek ob 16.10!