Razmišljam ob stavku, ki ga je v e-mailu zapisal prijatelj: 'Umiram od utrujenosti'. Seveda ni mislil dobesedno, le da je moral zelo stisniti zobe in delati ponoči, da je nastal nek izdelek. Čas ga je namreč preganjal. In tega, kar je naredil, mu ni bilo treba. Naredil je iz dobre volje, prostovoljno, ker ga je k temu klicala vest. Lahko bi zamahnil z roko in rekel, naj naredijo drugi, kaj mi je tega treba, iskal sebe in svoje koristi. Bil je pšenično zrno, ki dozori, šele ko umre. Ni se umaknil in skril. Gre za enega tistih, o katerih velja stavek:
Svet stoji na ljudeh, ki dajo več, kot od njih zahtevajo pravila.