Od vseh stvari, ki jih v življenju (zasebnem in službenem) počnem, mi je eno najtežjih opravil organizranje urnika, koordinacija opravkov. Danes sem bil po kratkem dopustniškem oddihu prvi dan v službi. Ne bom omenjal, koliko elektronskih sporočil je bilo treba pregledati, hkrati je bilo treba urediti urnik za prihajajoče dni. Priznam, bilo je kar naporno, a zdaj, ko je za mano, diham precej lažje. Upam, da bom z lahkoto dihal do petka, da sem vsakemu opravilu določil pravo dolžino in da sem vključil dovolj rezerve.
Razmišljam, kaj bi mi bilo bolj všeč: da si sam organiziram stvari ali da bi jih organizral nekdo namesto mene. Slednje je gotovo prijetnejše in udobnejše, a hkrati bi bil pri tem nekako ujet, ne bi bil svoboden, kot sem pri prvem načinu, čeprav je precej zahtevnejši. Razmišljam tudi, kaj bi brez drobne beležke - organizatorja. Že vrsto let si na ta način organiziram stvari, nekako se še nisem navdušil nad elektronskim načinom. Morda se kdaj bom. Do takrat pa brez beležke nikamor. Zato se je je doma prijelo tudi zanimivo ime: 'možgani dve'.
Ob večerih prebiramo pravljice. Ob nedeljskih (kadar ne pozabim) pa še svetopisemske zgodbe. Nocoj smo prebirali iz knjižice Moja knjiga svetopisemskih zgodb. Tam je objavljen izbor svetopisemskih zgodb v preprosti in zvesti priredbi. Brali smo o Abrahamu in obljubi ter Jožefu in njegovi lepi suknji. Z zanimanjem, skoraj odprtimi usti in brez kašljanja sta poslušali. Še zmolili smo, se pokrižali in nato ugasnili luč. Čeprav hitro in brez problemov zaspita (še posebej po včerajšnjem razgibanem dnevu bi to moralo biti), pa se je pri starejši oglasil strah: Iščem te mami, pa te ne najdem ... Odmev Jožefove zgodbe, ko so polbratje Jožefa zaradi njegove prevzetnosti prodali ...
Otroci razmišljajo in zgodbe se jim vtisnejo močneje. Ko sem tudi sam začel ob zgodbi razmišljati, mi je prav tako postalo neprijetno ob misli, da bi hčeri eno prodali ... Na eni strani so torej zgodbe in pripovedi, ki imajo sporočilo in človeka napeljejo k razmišljanju ter druge, ki te pustijo ravnodušnega in lahko tudi praznega. Izbrati prave za otroke.
Po ljudskem izročilu se 12. marca, na god svetega Gregorja I. Velikega, ptički ženijo. Ponavadi je ta dan že toplo, to naj bi bil prvi spomladanski dan. Na predvečer Gregorjevega, praznika pomladi, so v Kamni Gorici, Kropi, Tržiču in Železnikih po potokih in bajerjih zaplule tradicionalne barčice oziroma gregorčki. Mi smo jih šli pogledat v Tržič. Bili smo sicer prezebli, a imeli smo se lepo.
V ponedeljek sta dekleti iz vrtca prinesli pozornost za mamico, danes za mene. V ponedeljek je bil mednarodni dan žena, danes je god 40 mučencev. Pozornosti sem bil vesel, razmišljam pa: zakaj danes, kot oče se ne počutim mučenec, zakaj pa žena ni mučenka? Da ga je žena dobila v ponedeljek, še nekako razumem, čeprav bi pozornost sodila edino 25. marca, ko tudi v Sloveniji praznujemo materinski dan. Morda se v vrtcu nočejo ideološko opredeliti, ker je 25. marec Marijino oznanjenje - katoliški praznik. Nad tem sem razočaran, škoda se mi zdi, da otroke begam(j)o. No, doma bomo materinski dan zanesljivo praznovali 25. marca.
V vrtcu, kamor hodita starejši hčeri, spoznavajo poklice. V starejši skupini, ki bo septembra sedla v šolske klopi, je to celoletni projekt, v drugi pa je bil to projekt meseca februarja. No, počakali so tudi zamudnike (beri: mene). Res sem kar nekajkrat prestavil termin obiska, a sem si srčno želel to narediti. Če ne drugega, že zaradi hčera. Če pomislim, bi bil tudi jaz zeloooo ponosen, če bi moj oče prišel na obisk in povedal kaj dela. In kako povedati, kaj delam jaz? Šivilja lahko pokaže svoje izdelke, prav tako pek ... kaj pa je moj izdelek, ki ga otroci lahko potipajo, povohajo, pokusijo? Oddaja na CD-ju? Nisem prepričan.