Ob večerih prebiramo pravljice. Ob nedeljskih (kadar ne pozabim) pa še svetopisemske zgodbe. Nocoj smo prebirali iz knjižice Moja knjiga svetopisemskih zgodb. Tam je objavljen izbor svetopisemskih zgodb v preprosti in zvesti priredbi. Brali smo o Abrahamu in obljubi ter Jožefu in njegovi lepi suknji. Z zanimanjem, skoraj odprtimi usti in brez kašljanja sta poslušali. Še zmolili smo, se pokrižali in nato ugasnili luč. Čeprav hitro in brez problemov zaspita (še posebej po včerajšnjem razgibanem dnevu bi to moralo biti), pa se je pri starejši oglasil strah: Iščem te mami, pa te ne najdem ... Odmev Jožefove zgodbe, ko so polbratje Jožefa zaradi njegove prevzetnosti prodali ...
Otroci razmišljajo in zgodbe se jim vtisnejo močneje. Ko sem tudi sam začel ob zgodbi razmišljati, mi je prav tako postalo neprijetno ob misli, da bi hčeri eno prodali ... Na eni strani so torej zgodbe in pripovedi, ki imajo sporočilo in človeka napeljejo k razmišljanju ter druge, ki te pustijo ravnodušnega in lahko tudi praznega. Izbrati prave za otroke.