Od vseh stvari, ki jih v življenju (zasebnem in službenem) počnem, mi je eno najtežjih opravil organizranje urnika, koordinacija opravkov. Danes sem bil po kratkem dopustniškem oddihu prvi dan v službi. Ne bom omenjal, koliko elektronskih sporočil je bilo treba pregledati, hkrati je bilo treba urediti urnik za prihajajoče dni. Priznam, bilo je kar naporno, a zdaj, ko je za mano, diham precej lažje. Upam, da bom z lahkoto dihal do petka, da sem vsakemu opravilu določil pravo dolžino in da sem vključil dovolj rezerve.
Razmišljam, kaj bi mi bilo bolj všeč: da si sam organiziram stvari ali da bi jih organizral nekdo namesto mene. Slednje je gotovo prijetnejše in udobnejše, a hkrati bi bil pri tem nekako ujet, ne bi bil svoboden, kot sem pri prvem načinu, čeprav je precej zahtevnejši. Razmišljam tudi, kaj bi brez drobne beležke - organizatorja. Že vrsto let si na ta način organiziram stvari, nekako se še nisem navdušil nad elektronskim načinom. Morda se kdaj bom. Do takrat pa brez beležke nikamor. Zato se je je doma prijelo tudi zanimivo ime: 'možgani dve'.