Praznični april hitro mineva – ja, pri nas se prazniki oziroma rojstni dnevi kar vrstijo eden za drugim. A meni so praznovanja všeč, so svetleč košček v mozaiku življenja. Hkrati pa v teh dneh premišljujem tudi več o materinstvu, starševstvu – kako se vse spremeni, ko ti je zaupano drobceno življenje, ki je tu, pred teboj, nebogljeno in te potrebuje bolj kot vsi drugi na svetu. In bolj kot vse si želiš, da bi bilo otrokom naklonjeno zdravje, da bi živeli v srečni družini, prijazni družbi. Potrebna je tudi zdrava pamet za zdravo vzgojo. Kakšna je zdrava in dobra vzgoja pa je najbrž večno vprašanje vseh staršev, ki se trudimo, poslušamo, beremo in se seveda največ naučimo na lastnih napakah, največkrat narejenih iz same ljubezni. Toda hudo je, če so napake usodne.
Danes sta me v naši cerkvi globoko pretresli lepi ikebani, ki sta krasili dva stranska oltarja. Čudovite bele vrtnice, bele marjetice in še nekaj belih rož, katerih imen ne poznam ... Toda te rože so bile priče veliki bolečini – iz njih je sijala trpkost, saj so bile namenjene komaj 16-letnemu fantu, ki je obupal nad življenjem.
Iste rože so bile pri današnji maši priče svetemu krstu dveh dojenčkov. V meni so se ob vsem tem prebujala različna čutenja in spontano se je rodila prošnja: Ljubi Bog, pomagaj odraslim zgraditi tak svet, da v njem naši otroci ne bodo obupavali.
... bolj potiho in plaho, ampak ja, kocka je padla, zdaj vstopam v klub "radijskih blogerjev". Upam, da se mi kmalu pridruži še kakšna sodelavka. Kdo bi si mislil, da smo tako plahe? :) Vsekakor se bom jaz kmalu sodelavkam in sodelavcem pridružila v službi - moja porodniška je v ciljni strmini in mineva vedno hitreje. Sploh v teh čarobno lepih pomladnih dneh. Lepše res ne bi moglo biti - narava je ovita v cvetje; sonce je toplo in želja, da bi živela kje ob morju, tone v ozadje, saj je tudi pri nas čudovito. Že sadim rožice, a ne?
Jah, ko ti je lepo, si mogoče malce kičast za druge.
No, me pa kljub temu sem ter tja razjezi marsikaj. Ne dnevna politka, s tem se ne obremenjujem, pač pa dnevne ovire, na katere naletim. Mednje sodijo na pločniku parikarni avtomobili. Pred naš trgovino je že tako - danes je bilo parkirišče prazno, pred vhodom pa pločevina na pločniku. Dokler pred seboj nimaš vozička, z drugo roko pa držiš še enega otroka, to niti ni problem, se umakneš. Ko pa moraš na sredo ceste, da nadaljuješ pot, res ni prijetno, pa ne samo to, še zelo nevarno je. Kako neprijazno je okolje šele za invalide, starejše ... Pa tako malo je potrebno, da bi bilo vsem vsaj malce lažje - avto parkirati na prazen parkirni prostor oziroma se sem ter tja vživeti v vloge in probleme drugih ljudi.