Tako sem pred dvema letoma naslovila zgodbico, ki sem jo napisala za Mavrico. Krasila jo je res čudovita ilustracija. Zgodbica pa je pravzaprav resnična. Ko me je Jana Podjavoršek (urednica Mavrice) izzvala, da se preizkusim tudi v tej zvrsti (hvala Jana!), sem se odločila, da bom pisala o svojih junakih - živih,pravih. In med njimi sta zagotovo prva Manca in Jan, pa seveda njun očka:), pa moji starši, brat, prijatelji in še kdo bi se našel.
Zanimivo je, da sva v naši družini dve velikonočnici - Manca in tudi jaz pred njo sva si izbrali prazničen dan za svoje rojstvo, zato ima pri nas velika noč res pravi pridih življenja. V tej zgodbici Jana še ni, saj je bil še na poti :). A tudi on si je izbral prazničen dan za rojstvo - a o tem kdaj drugič. Evo, tole je moja zgodbica! Pa prijetno barvanje pirhov, če ste ravno pri tem (Mirjam ima veliko nasvetov na to temo) in pripravljanju drugih velikonočih jedi. Mi smo v finalu.
VELIKONOČNICA
Kako lepo je bilo, ko jo je sonce zjutraj pobožalo po nosku in nežno prebudilo. To je naznanjalo lep dan, ki ga bo mala Manca preživela zunaj. Pomlad. Praznična je že zaradi svoje nove obleke, drstenja in cvetenja, a najbolj svečan pridih ji dajejo prazniki, ki so pred vrati.
Manca se je nanje z veseljem pripravlja. Ko je slišala, da mamica v tem času ne bo jedla sladkarij, se je tudi sama delno odpovedala čokoladi – mamo je zanjo prosila le vsak drugi dan. Uf, kako je bilo včasih težko počakati na naslednji dan in sladko nagrado. »A to je post,« je razmišljala mala Manca.
Nekaj dni pred veliko nočjo je vprašala mamico: »Kakšno torto bom imela letos za rojstni dan?«
»O tem lahko še kar nekaj časa razmišljaš,« ji je mirno odgovorila.
»Kako to misliš, velika noč bo čisto kmalu, jaz pa sem vendarle vajina velikonočnica!« se je razburila Manca.
Mamica in očka sta se spogledala. Manca je res velikonočnica. Ko se je rodila, je bila velika noč in vsako leto sta ji povedala, kako počaščena sta bila, da ju je s prihodom na ta svet razveselila ravno na ta velik praznik. In tudi zato je imel vsako leto še bolj slavnostni pridih.
»Za veliko noč nikoli nimamo torte, spomnimo se tvojega rojstva, toda takrat je miza obložena z velikonočnimi jedmi,« je skušala razložiti mamica.
»Že, že velikonočne jedi, toda zakaj so te bolj pomembne kot torta? Letos si želim tudi torte,« se ni pustila Manca.
Mamica je proseče pogledala očka, češ naj vendarle kako pomaga, on pa je razložil: »Na veliko soboto, dan pred veliko nočjo, bomo k blagoslovu nesli jedi: pirhe, šunko, hren, potico. In potica bo nadomestila torto, prav?«
»Zakaj pa ravno potica? Jo je Jezus dobil za veliko noč?« je zanimalo Manco.
»Ne, ni tako enostavno. Vse jedi, ki jih užijemo ta dan, nosijo v sebi spomin na Jezusovo trpljenje za nas,« je skušala pojasniti mama.
»In zakaj jemo potico?«
»Ker predstavlja Jezusovo krono iz trnja,« je priskočil na pomoč očka.
»Oh, to je preveč žalostno, čeprav je sladka, ne more nadomestiti moje torte,« je povesila svoje oči mala Manca.
»Hmm … To je res. Hren, ki predstavlja žeblje in s trpkim okusom spominja na trpljenje, ali pa šunka, ki predstavlja trpeče telo, ne moreta zamenjati sladkega sporočila torte,« je glasno razmišljal očka.
»Ostanejo nam le še pirhi,« je modrovala Manca: »in kaj, če bi pirhi nadomestili mojo torto?«
»Pirihi predstavljajo Kristusovo kri,« se je oglasila mami.
»Ja, vem, tudi to je žalostno …« je povesila glavico Manca, a naslednji trenutek so se ji zasvetile oči: »Ampak mamica, očka, iz jajc se vedno znova rojevajo piščančki, torej novo življenje, ja! Pisani pirhi bodo namesto torte!« je bila zadovoljna deklica.
Vsi trije so bili veseli, da se našli dobro rešitev. Medtem, ko so se pomenkovali, kakšne barve bodo pirhi, je čas hitro mineval in treba je bilo v posteljo. Ko so zmolili večerno molitev in s pesmijo poklicali Angela varuha, je bila Manca presrečna: »Kako sem vesela, da sem velikonočnica. Tako rojstni dan praznuje dvakrat na leto in tudi zate mamica, je to poseben dan.«
Mamica je prikimala, Manca pa nadaljevala: »Ko si me rojevala na veliko noč, si čutila trpko bolečino, takšno kot jo predstavlja hren, toda potem te je moj prihod razveselil kot sladek okus potice.«
»Res je, Manca, zato ste vsi otroci naše velikonočnice, rojeni za večno življenje« je veselo prikimala mamica, ki je v teh besedah odkrila najlepše voščilo za materinski dan.