Z zgornjo trditvijo se zagotovo strinja naša novinarka in pevka Petra Stopar, ki je tam preživela štiri leta. Mislim, da bi ji prikimala tudi Blaž in Izidor - mi trije smo namreč tam preživeli torek, ko smo zbirali sredstva za Slomškovo ustanovo, ki pomaga socialno šibkejšim dijakom in študentom.
Priznam - kar zadeva delo je bilo kar naporno in po treh tednih bolniške je bilo treba začeti s polno paro. Med javljanji na pet minut in menjavo gostov in tolikih obrazov še pisanje za našo spletno stran, pa snemanje video posnetkov ... Toda ko padeš noter, je krasno. Sploh ob takšnih ljudeh - ravnatelj Peter Polc je s sodelavkami in sodelavci res vse tako dobro načrtoval, bil ves dan z nami, skrbel, da nismo bili lačni (kuhinja je prvovrstna!)in žejni.
Ravnatelj Peter Polc, Blaž Lesnik in moja malenkost
Njegova srečanja z dijaki, ki so prihajali na pogovore, so bila iskrena, iskrva - začutilo se je spoštovanje, in to obojestransko. In potrdil je moje razmišljanje, da vikanje samo po sebi ne zagotavlja spoštovanja, to ima temelje čisto drugje. Res so prava družina in salezjanci skrbijo, da se mladi počutijo kot doma. Dijaški dom Janeza Boska, ki nam ga je predstavil ravnatelj Peter Končan, prav tako salezijanec, ponuja toplino, domačnost, vsebino in duhovnost, na kateri lahko mladi gradijo temelje za prihodnost.
"Pa kje so bile takšne šole, ko smo bili mi mladi?" sva razmišljala z Blažem in kljub lepim spominom na ta leta ugotovila, da nam razen znanja niso ponujali veliko. No, pa je bilo že za nekaj dobro tudi tako, a ne?
Zvečer sva povezovala še koncert, na katerem so se predstavile vse katoliške gimnazije. Prijetna izkušnja, ni kaj. Predvsem začetek je bil komičen - Blaž me je namreč pogledal, češ, začni, ker smo takrat začeli prenos. Po scenariju je bil prvi pozdrav moj. Jaz njegovega namiga nisem razumela, zato sem se mu le prijazno nasmehnila in ostala tiho. To je zame sicer nenavadno, ampak taka sem - zinem, ko ni treba in sem očitno tudi tiho, ko bi mogla odpreti usta. Potem me je Blaž prijazno opozoril s komolcem in ko sem pogledla še Mateja, ki je skupaj s Tadejem skrbel za ozvočenje in prenos, sem končno razumela. Na koncu mi je glasbenica Polona Stegu, organizatorica koncerta in dirigentka zbora na Gimnaziji Želimlje z nasmehom dejala, da je samo čakala, kdaj me bo Blaž še pohodil. :)) Pa ni bilo treba - sem končno izustila težko pričakovani dober večer.
Naj povzamem - Gimnazija Želimlje je zakon in pri tem ostanem! :) Če želite vedeti in videti kako je bilo, pobrskajte po naši spletni strani in video arhivu. Hvala gospod Peter Polc in vsi sodelavci ter dijaki, ker ste nas tako lepo sprejeli in gostili! Pa še kdaj, a ne? Upam, da prej kot čez kakih 10 let na infromativnem dnevu. Joj, kako hitro bo to. :)
This entry was posted by matejaf and is filed under Nerazvrščeno.
Vau, kakšna preobleka. Res sta bila dobro uigran duo in prijetno je bilo sodelovati z vama in popolnoma se strinjam z ugotovitvijo - Pa kje so bile take šole, ko smo bili še dijaki - mladi pa smo itak še, a ne :-)
Mateja jaz sem poslusal,po radiu,pa nisem nic opazil.Moram,pa rec,da na video izpade,kar zabavno.Upam,da ne bos izgubila pogum saj ste,kar vredu grupa na tem vasem radiu in nam poslusalcem prinesete veliko lepih trenutkov.
Lep pozdrav in vse najlepse!
Stane
Osramotila se je kvečjemu tale "odpornica", ki očitno ne ve, kaj pomeni izraz fobija, kar sicer ni čudno, saj ji že pisanje dveh stavkov povzroči težave...
Ker pa očitno tudi ni dojela teme tukajšnjega pogovora, bi ji svetoval, da se o temi, ki jo odpira, pouči na strani www.24kul.si.
Vau, kakšna preobleka. Res sta bila dobro uigran duo in prijetno je bilo sodelovati z vama in popolnoma se strinjam z ugotovitvijo - Pa kje so bile take šole, ko smo bili še dijaki - mladi pa smo itak še, a ne :-)