Velika Ljubezen se razliva na vse nas
To je misel br. Štefana Kožuha, provinciala slovenskih kapucinov. Za lepše doživljanje praznikov vam priporočam v branje spodnje vrstice, ki so prepis pogovora, ki je nastal za oddajo Naše škofije, lahko pa ji prisluhnete tudi tukaj.
Začnimo pri velikem četrtku. Kakšno je sporočilo tega dne?
Dvorana zadnje večerje je majhen prostor z velikim sporočilom, ki ga hočemo živeti ta dan. Tu je najprej velika zapoved ljubezni. Jezus svojim učencem izroča oporoko: „Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.“ Potem jim to pokaže, to ljubezen utelesi v evharistiji, ko vzame kruh, se zahvali za vse, kar je smel 33 let živeti in darovati in vse to zapusti v tem kruhu, ki postane telo in vinu, ki postane njegova kri. Svoje apostole naredi za prve služabnike evharistije, ki bodo smeli na vseh možnih krajih tega sveta v blagor vsega človeštva lomiti kruh življenja. Simbolično se Jezus skloni do najnižje točke človeka, do njegovih nog. Učencem umije noge, v tem razberemo: „Zgled sem vam dal, bodite evharistija, bodite darovalci, naj vas použije daritev, da boste daritev.“
Veliki petek je posebej zaznamovan s trpljenjem Jezusa Kristusa.
Hitro nam je pred očmi Jezusovo telesno trpljenje, manj njegovo dušno. Za trenutek vstopimo v Pilatovo sodno palačo: tam je bil Jezus zvezan, zasramovan, s trnjem kronan, človek, ki je popolnoma izročil svojo svobodo Očetu. Vprašajmo se zakaj? Zato, da bi ozdravil našo tolikokrat zlorabljeno človeško svobodo. Njegova pokorščina zdravi našo nepokorščino. In končno križ, ko je Jezus do zadnje kaplje popolnoma predan in razpoložljiv. Tudi ko tečejo njegove zadnje minute, ne misli nase. Misli na desnega razbojnika, ki mu obljubi raj, misli na Janeza, da ne bi bil sam in na mamo, da bi nekdo skrbel zanjo, in v njej in po njej misli na vsakega od nas. Velika ljubezen - umira, ne umira - se razliva na vse nas.
Jutro velike sobote se začenja z blagoslovitvijo ognja in naznanja, da se rojeva Luč. Ampak podnevi te luči ne opazimo, ne vidimo. Zato bo potrebno počakati do večera, da se stemni, da bi znotraj te človeške teme videli malo, ampak zelo, zelo živo lučko velikonočne svečke, od katere bomo tudi mi prižigali vsak svojo luč. Kako lepo je videti širjenje te luči - podajanje, podarjanje luči, ki izvira iz Kristusa, ki ga že čakamo v njegovi svetli vstajenjski podobi. Zato pa je treba bdeti. Vigilija je bdenje, bdenje ob poslušanje besede, ki nas vodi iz dežele sužnosti, preko Rdečega morja v obljubljeno deželo naše večnosti. Spomnili se bomo spomnili sv. Krsta, našega osebnega prehoda iz greha v življenje, obnovili bomo krstne obljube in rekli Bogu: „Veseli smo, hvaležni smo, hočemo biti njegovi.“
Na veliko soboto blagoslovimo tudi velikonočne jedi. Kakšen je pomen tega obreda?
Blagoslov naše življenje krepi – tudi po blagoslovu velikonočnih jedi prihaja v Cerkev veliko ljudi. Toda to je le en delček, zelo lep delček tega dogajanja, ki naj bi bil pomoč za spremljanje Jezusa Kristus.
Veliko noč bomo začeli z vstajenjskimi procesijami.
Prve vstajenjske procesije bodo še v trdi noči in hladnem jutru naznanjale veselje. Toda na začetku vsake procesije bo vstali Kristus. Pred nami bo On – v belem oblačilu in nas bo kot izvoljeno ljudstvo spremljal na poteh našega življenja. To moramo pokazati ne samo na velikonočno jutro, tudi vse druge dni.
Prisluhnite tudi oddaji Svet na dlani - v njej sta br. Marko Senica in br. Štefan Kožuh spregovorila o Sveti deželi.
No feedback yet
Form is loading...