To je časopis, ki ga pripravljalo bratje kapucini. Nova številka je tu in v njej je tudi tale moj pispevek. Precej oseben, ampak ... Ob dnevu zdravja se mi zdi zanimiv za objavo - sicer z enodnevno zamudo :)) Pa zdravi bodite!
Ustavil se je čas
Moje pisanje bo tokrat bolj osebne narave. Meni se je namreč čas ustavil. Nekateri boste rekli, kako ti to uspe sredi naglice, ki jo živimo, drugi mogoče porečete, to je sedaj nemogoče, tretji me boste prosili za recept. Vsem bom odgovorila, a že na začetku povem, da nikomur ne želim, da bi se mu čas ustavil na tak način. In kako se je? Ime ima – bolezen. Pa nisem zbolela jaz, to bi manj bolelo. Zbolela je hčerka Manca, ki preboleva pljučnico. Končali sva v bolnici na Jesenicah, kjer so ji res pomagali. A ko gledaš svojega otroka, priklopljenega na kisik, infuzijo, ko skoraj nepremično leži ves dan in vso noč, se čas ustavi. Ko doma zboli še najmlajši, še ne dveletni Jan, je mera polna. To, da sem ob vrnitvi domov zbolela še jaz, nima več nobene teže.
Čas se je ustavil. Vse je postalo nepomembno – kateri minister ali ministrica bi moral/a odstopiti, zakaj še ni prišlo do sprave v slovenskem narodu, sprejetje predloga novega družinskega zakonika, kdaj bodo uredili mejo s Hrvaško, ali je praznovanje valentinovega, dneva žena pametno … Ostala je ponižna prošnja, da bi bilo Manci končno bolje. In Janu. Kako hvaležna sem vsem, ki ste molili za njuno zdravje. Jaz nisem mogla več. Ostalo je le pri prosim, prosim ljubi Bog … A v vseh trenutkih sem se hkrati zavedala, da smo vendarle srečni ljudje – živimo na tem koncu sveta, kjer lahko otrokom pomagajo zdravniki, imamo urejene bolnice, prijazno osebje. Antibiotik. Tam, kjer ga ni, otroci umirajo.
V sobi nisva bili sami, imeli sva prijetno družbo, Matica in Lauro z mamico. Skoraj 16-letni Matic je Manco zabaval in najbolj srečna sem bila, ko je na njen obraz po več kot tednu dni izvabil nasmeh. Matic je fant z Downovim sindromom. Prijazen, dobrodušen, zapisan glasbi, saj igra harmoniko, lepo poje. V pogovoru z njegovima staršema, ki žarita od ljubezni do sina, sem začutila težo prehojene poti – a nič nista tarnala, nad ničemer se nista pritoževala, vesela sta, ker imata takšnega sončka poleg dveh starejših sinov. Kako hvaležna sta, da njun si hodi, za to je moral prestati več operacij, piše, riše in je nasmejan. Nista le onadva, ki učita, njun sin je tudi njun učitelj. Mama je povedala, kako nezaupljivo so mu dali ključ od stanovanja, saj so mislili, da jih bo veš čas izgubljal. A doslej ni izgubil še nobenega. In potem sva se pogovarjali, kako je treba biti previden – pa ne zaradi Matica, ampak drugih, »normalnih« ljudi, ki bi ga, če bi mu dali na primer denar, prinesli naokrog. In kdo je potem normalen na tem svetu? Tudi ta odgovor bomo dobili na »oni strani«. Ko se bo čas ustavil.
A zdaj gre čas počasi naprej – tudi v naši družini. Vračajo se zdravje, smeh, razigranost. Ostaja večna skrb – bo sedaj v redu? - saj veste, zdravi ima nešteto želja, bolni le eno. In spoznanje, kako nepomembne stvari so mi jemale energijo.
Zato vsem želim, da bi znali v svoje srce pustiti tiste in tisto, ki vas poživlja, vam daje zalet. Vsekakor sprejmite Vstalega Kristusa, ki daje moč in upanje, tudi takrat, ko je najtežje. Naj se v teh praznikih v Bogu umiri vaše srce. Da bo čas mirno tekel naprej - ko se ustavi, pa sami od sebe pademo na kolena.