16. aprila je minila prva obletnica mojega bloganja. Sem si izbrala najlepši datum za začetek, zato da tega ne bom pozabila. Pa mi je čas ušel, da bi ravno na prvo obletnico kaj napisala. V bistvu mi čas ves čas uhaja. To se včasih spretno reševala - ko mi je voda tekla v grlo, sem študirala, delala vse dni in noči, pa je bilo. A ko ima človek družino, je drugače. Nič novega nisem odkrila, vem. Toda navada, da loviš zadnje trnutke, je pač moja železna srajca. Za bolj mirno življenje in med drugim tudi bolj pogosto pisanje na blogu, se bom morala malce drugače organizrati. Kako? Jah, ne vem. Če bi vedela, bi se mogoče že.