Včasih se zgodi, ampak bolj redko, da z mojim možem delava skupaj na programu. Včeraj je bilo tako. Andrej je nekaj menjal, pa jaz tudi, a o tem nisva nič govorila in v sredo sem ugotovila, da bo sobotno popoldne delovno za oba. In je bilo res tako delovno, da nisva imela časa niti za kavico. Čeprav so bile nekatere oddaje posnete, je Andrej medtem montiral, jaz urejala, snemala ... Ja, taka je ta.
A včerajšnji dan je bil zavit v tančico žalosti, saj je letalska nesreča pretresla Poljsko in ves svet. In spet tisti trenutek, ko se vsak med nami zave, da je tu le začasno, da danes si, jutri te lahko ni - ne, zdaj si, že v naslednjem trenutku te ni. Odkar imam otroke me ta misel čisto presune. In potem berem še osmrtnico - umrla je mami sedmih otrok ...
A veselje me je čakalo doma - najbolj iskreno in najbolj pristno. Zanimivo je, kako sta otroka navajena, da naju dopoldne ni, popoldne pa je doma vsaj eden. Ko sem se včeraj vrnila, sta me bila Manca in Jan tako vesela, da tega pravzparav ne znam opisati. Takrat, ko priletita k meni v objem in naročje, me zajame en poseben, neponovljiv, neopisljiv val sreče. Saj ga poznate, a ne? In Bogu hvala zanj.
Zvečer pa sem poslušala oddajo Iz življenja naših župnij - ta me je doletela, ko sem se vrnila s porodniške. Doletela pravim zato, ker je sama iz nabora naših oddaj ne bi nikoli izbrala. Včasih sem celo razmišljala, kaj sem se zamerila šefu, da mi jo je dodelil :)) A potem sem se odločila, da jo bom delala z veseljem in sedaj mi je lažje oziroma včasih me kdo od sogovornikov res prevzame. Duhovnik Janez Turinek, ki je župnik v Artičah in Srmoljah, me je navdušil z iskrenostjo - saj ni sadil rožic, ampak je upal povedati, tako kot je. In prav zato je, vsaj v njegovi župniji, vedno bolje in naj se ta trend nadaljuje. Tudi drugod.