V ponedeljek smo se podali v praznično Ljubljano. "Gremo gledat lučke," smo si rekli in vauuu, ni nam bilo žal. Praznični utrip v poznem popoldnevu je bil nadvse svečan. Ni kaj, lepo je okrašeno. Najedli smo se bonbonov, kupili nekaj pisanih balonov in uživali. Res, prelepa si bela Ljubljana.
To se zgodi, ko otroke oblečeš kot medvedke in se odpraviš v zasnežen večer. Ko odmeva le tvoj korak na ozki poljski stezici, ki jo je sneg odel v belino. Ko je vsepovsod posebno prijazna tišina in na nebu izza oblakov kuka luna. Ko srce zaigra ob iskrenem otroškem smehu ob padcu s sank. Ko v sebi čutiš srečo, ki v danem trenutku nosi željo po neskončnosti. Takrat mraz postane toplina.
Danes je god tega prijaznega in priljubljenega svetnika. Priznam - zame je eden večjih. Prav zaradi prijaznosti in topline, ki jo v teh dneh z nebes potrese tudi na ljudi. Predvsem je zame to praznik otroštva - najleši spomini me vežejo nanj. Vedno me je najbolj navdušilo, da je Miklavž točno vedel, kaj si želim. Neverjeten je bil in ostaja. To menita tudi naša dva sončka, ki danes kar žarita. Celo jutranje vstajanje je bilo čudovito, spremljajo ga je vriskanje, saj nas je dobri mož obiskal ponoči.
Že včeraj pa smo ga videli na radiu. Prijetno srečanje sodelavcev z družinami. In krasna igrica, ki sta jo pripravila Jure in Jože, potem pa prihod Miklavža. "Vse igrače si bova odslej delila. Veš Jan, tako je rekel Miklavž," danes pridno razlaga Manca. Upam, da rok trajanja te odločitve ne poteče.
Nepretrgana leta samega veselja ob teh dneh je, sedaj že pred mnogimi leti, sklalila tudi tragična prometna nesreča, v kateri je življenje izgubil dober prijatelj, pa tudi sorodnik Klemen. Nič hudega sluteč je prečkal cesto, da bi videl Miklavžev sprevod, a bilo je usodno. V bolnišnici je podlegel bolečinam. In v teh dneh se ga posebej spomninjam. Leto dni je bil starejši od mene. Kako bi zdaj živel, se večkrat vprašam. A veri upam le, da mu je danes na Oni strani dobro. Čeprav ... Mah, nima smisla, ker ni odgovora na ta zakaj.
Že dober teden je tega, toda še vedno sem pod vtisom praznovanja radijske obletnice. Priznam, letos so bila pričakovanja glede gala koncerta že od začetka visoka, saj vem, da je Nada Žgur s svojo ekipo, v kateri je nepogrešljiv tudi naš Marjan, več kot odlična. Toda reka Boga je poplavila in vauu... To je bila res tako močna, lepa in bogata izkušnja. Ves teden so potem kapljali različni odmevi in praznik se kar nadaljuje.
V soboto smo z Natašo, Mihom in tudi Marjanom vodili nočni program ob obletnici.
Spet čudovita izkušnja in iskrene izpovedi naših poslušalcev - reka Boga ne pojenja in prav je tako. Ponoči se nam je pridružil še zaporniški duhovnik Robi Friškovec, ki je dal programu poseben pečat. In presenečenje, tudi poslušalka Klementina nas je obiskala - s kavico in rogljički.
Joj, res imam najlepšo službo na svetu! In ob obletnici se tega še bolj zavedam in sem hvaležna, da sem del ekipe Radia Ognjišče.
Ne vem, če sem si že kdaj bolj kot letos želela, da bo že konec jeseni, pa nenazadnje, da bo tudi zima, ki je sicer šele pred nami, mimo. A zakaj sem se tako zarotila proti teti jeseni, ki bogato obdaruje s pridelki? Najbolj me moti, ker je tako radodarna tudi z virusi in tega v naši hiši ni in ni konec. V lekarnah sem letos pustila že celo premoženje za vse mogoče primočke za odpornost. Jemo tudi kar zdravo, vsak dan smo zunaj, a glej ga šmenta, vsak teden je en otrok bolan. Ko se Jan opomore od vročine, vajo ponovi Manca in potem spet nova runda. Tako je že od spetembra. Ni fajn, ampak če dobro pomislim, bi bilo lahko še veliko slabše. V bistu vse imamo v dolgih večerih neznansko lepo. Čas pa je tudi naš zaveznik, saj gre naprej. In kmalu bo poletje! :) No, ja ... Spet pretiravam. Itak.