To se zgodi, ko otroke oblečeš kot medvedke in se odpraviš v zasnežen večer. Ko odmeva le tvoj korak na ozki poljski stezici, ki jo je sneg odel v belino. Ko je vsepovsod posebno prijazna tišina in na nebu izza oblakov kuka luna. Ko srce zaigra ob iskrenem otroškem smehu ob padcu s sank. Ko v sebi čutiš srečo, ki v danem trenutku nosi željo po neskončnosti. Takrat mraz postane toplina.
Mateja, kaže, da sva se odločili za sprehod na isti večer! Pozno, v soboto, po celodnevnem čiščenju, sem enostavno rabila malo zraka! Ura pol desetih zvečer, zunaj pa brezmadežna belina, ki vabi...Pa sem šla, tja ven , na bele poljane, kjer sem bila čisto sama, le jasno nebo, zvezde, luna in škripanje pod stopinjo...in tako močno zavedanje danega trenutka v hvaležnosti za stvarstvo...