Danes je god tega prijaznega in priljubljenega svetnika. Priznam - zame je eden večjih. Prav zaradi prijaznosti in topline, ki jo v teh dneh z nebes potrese tudi na ljudi. Predvsem je zame to praznik otroštva - najleši spomini me vežejo nanj. Vedno me je najbolj navdušilo, da je Miklavž točno vedel, kaj si želim. Neverjeten je bil in ostaja. To menita tudi naša dva sončka, ki danes kar žarita. Celo jutranje vstajanje je bilo čudovito, spremljajo ga je vriskanje, saj nas je dobri mož obiskal ponoči.
Že včeraj pa smo ga videli na radiu. Prijetno srečanje sodelavcev z družinami. In krasna igrica, ki sta jo pripravila Jure in Jože, potem pa prihod Miklavža. "Vse igrače si bova odslej delila. Veš Jan, tako je rekel Miklavž," danes pridno razlaga Manca. Upam, da rok trajanja te odločitve ne poteče.
Nepretrgana leta samega veselja ob teh dneh je, sedaj že pred mnogimi leti, sklalila tudi tragična prometna nesreča, v kateri je življenje izgubil dober prijatelj, pa tudi sorodnik Klemen. Nič hudega sluteč je prečkal cesto, da bi videl Miklavžev sprevod, a bilo je usodno. V bolnišnici je podlegel bolečinam. In v teh dneh se ga posebej spomninjam. Leto dni je bil starejši od mene. Kako bi zdaj živel, se večkrat vprašam. A veri upam le, da mu je danes na Oni strani dobro. Čeprav ... Mah, nima smisla, ker ni odgovora na ta zakaj.