Zakaji brez zatojev
Kaj pa vem, tile dnevi, tile praznike, joj, niso mi ljubi. Pa naj jih obračam kakorkoli že. Pred leti sem prav zaradi njih našla nov hobi in začela delati ikebanice za grobove mojih dragih. Letos pač vse odpade, tudi to, zato se mi današnji dan neskončno vleče.
Gledam po facebooku, pa nič pametnega, vse buče mi gredo neznansko na živce in ta numeni čredni nagon še bolj. Zato zdalje pišem blog, pa malo težim :)
V mislih pa sem seveda tudi z vsemi, ki jih ni več tu in razmišljam, da ti človeka, ki ga imaš rad, nihče nikoli ne vzame. Tudi če ga ni na dotik, je ljubezen močnejša. Tudi če slike zbledijo, je vez lahko trdna. Vedno, ampak res vedno, se v teh dneh malce pokregam s Šefom, ker se mi zdi, da je kar nekaj takih, ki bi jim lahko odmeril daljšo zemeljsko pot, a odgovora ni. :) Ali pa, kaj vem.
Res je, da kar naprej sanjam pri belem dnevu, a tudi ponoči. In prav te sanje mi prinašajo zanimiva srečanja s tistimi, ki so na oni strani: nič strašna, lepa in prijazna, tako da sem nekako pomirjena. In še vedno živi toliko lepih spominov na vse moje drage: še danes slišim Barbaro in njeno mami, Klemena, Danico, Nino, vse stare starše, Jureta, Lojzeta in njegovega očeta, Romana, Janeza, Jožeta, Boštjana ... odmeva njihov smeh, oživijo naše prigode, spomin na zadnja srečanja, za katera niti sanjali nismo, da so zadnja. In še vedno sem ob nekaterih pomirjena, ker vem, da so dozoreli, a ob tolikih kričim ZAKAJ? Pa spet nič, molk. Koliko zakajev brez zatojev je v zraku. Ja, saj vem - v veri je odgovor, a moja vera v teh primerih tako šibka ... Le človek sem ... Ki komaj čaka, da ti prazniki minejo. :)
No feedback yet
Form is loading...