Spomnim se, ko sem enkrat pri napovedi vremena rekla, da vreme ne bo lepo, ker bo deževalo, pa me je takoj za rokav pocukala Alenka, ki je takrat urejala oddajo in me opozorila:
"Ej, jaz imam pa rada deževo vreme, super je. Tudi to je lepo vreme."
"Ups," sem si rekla: "pa res," in od takrat sem bolj previdna. Da ima tudi dež svoj čar, smo odkrivali ta konec tedna. Včeraj sva z Andrejem razmišljala, kam bi popoldne šli. Pa sva se na koncu odločila za sprehod, ki se začne pred našo hišo in konča na Suhi. Pot ni dolga - za nas odrasle. Manca je seveda zmogla, o tem niti nisva dvomila, saj se tudi v vrtcu redno sprehajajo, v Janove moči pa sva za trenutek podvomila, saj je star dobro leto in pet mesecev. Ga bova že nosila, če bo kriza, sva si rekla.
Pa je šlo - po ozki stezici malce težje, po širšem kolovozu pa krasno. Pa ne samo zaradi širine, ampak zaradi luž. Ne samo, da je Jan dolgo pot prehodil, prehodil jo je večkrat, če bi šteli vse njegove povratke v določene luže. Neverjetno, koliko veselja lahko ta mala morja, kot jim pravi Manca, prinesejo v čemerno popoldne.
Tudi današnja nedelja je bila deževna, a lepa - začela se je z zahvalo Bogu za vse, kar nam podarja. Sledilo je kuhanje kosila, popoldne pa je popestril prijetnen obisk. Večeri pa so tako ali tako v naši družini nekaj posebno lepega - vedno pa kličejo, še posebej na večer zahvalne nedelje, k zahvali Bogu za vse dobro, kar nam je dano. In ob iskreni zahvali se oglasi še prošnja - da bi trajalo :))
Deževni dnevi niso samo nujni in koristni, kot smo slišali v današnjem prvem berilu: Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.« (1 Kr 17,14), ampak imajo tudi svoj čar.