Štajerska je dežela, ki jo slabo poznam. Tam pač nimam sorodnikov in nikoli nismo zahajali v te kraje - meni je domača in ljuba Primorska, zaradi mojih ljudi in lepih spominov. Toda včeraj mi je k srcu prirasel tudi ta del Slovenije, na katerem se oči, vajene gorenjskih planin, spočijejo ob pogledu na prostrana polja, ki jih sem ter tja krasi kakšen hrib.
Pot tja je bila prijetna - malo smo se izgubili, a tudi brez garmina, s pomočjo mobilnika in Alena, ki je bil krasen gostitelj, našli pot do Markovcev, ki so bili ta dan, in menda že dva prej, odeti praznično. Na god sv. Marka imajo svoj praznik in proslavijo ga tako, kot se za tamkajšnje kraje in navade spodobi. Ker je naša domača farna cerkev majhna, sem navajena mašo preživeti pred vrati, le stojnice so bile zame nekaj novega. In priznam, všeč mi je bila le tista, obložena z lectovimi srci. Oživel je prizor iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, ko Janez z veliko ljubeznijo in ponosom lectovo srce podari Meti - tako so torej praznovali že naši predniki.

Po maši je bila gostija že ob cerkvi - a to je bil le uvod. "Glavna jed" nas je čakala pri Alenu - našem sodelavcu, ki se je odločil, da nas in naše družine povabi k svojim. Odlično kosilo, sprehod, potem še eno kosilo, potem še pecivo za domov ... Joj, kako dobro in koliko smo jedli. O tem, kakšno vino imajo pri njihovi hiši, pa morate vprašati koga drugega. S polnim želodcem sem si obljubila, da jutri spet začnem hujšati, a ta jutri je že danes, ko sem za zajtrk pojedla slastno potico, ki je bila v sladkem paketu za domov.
Štajerci so čudoviti ljudje - Alenovi družini sem res hvaležna za tako lep sprejem, za pogostitev, za to, da smo se počutili lepo kot doma. Hvala Alenovi mami in očetu, sestricam, pa gospe v kuhinji, pa gospodu, ki je spekel odlično pečenko ... Upam, da nisem koga izpustila. Ja Alen :), pa tebi, ker si nas povabil.
Do včeraj sem mislila, da na radiu slišim kakšnega od štajerskih narečij, še več, včasih sem mislila, da sem na Štajerskem, pa sem se pošteno oštela. Ko sta Lidija in Alen začela govoriti s svojimi, sem se morala za to, da sem jih razumela, skoraj bolj zbrati, kot če bi me kdo kaj po angleško vprašal. Kako lepo so gučili - prevzela me je milozvočnost našega jezika. Alen in Lidija - se priporočam za narečni tečaj!
Ja, še Lidiji bi se rada zahvalila. Zaradi nje in njenih staršev smo spoznali tudi, kako prijazni so Prleki. Radijska procesija štirih avtomobilov se je namreč odpravila še v njeno rojstno vas. A napaka - tja smo prišli s polnimi želodci in gospa Fefika, vem, da je vaša pečenka najboljša (na radiu smo jo že večkrat jedli za malico), a včeraj ni šlo. Drugič pridemo praznih želodcev ali pa za tri dni. :)
Ni kaj, včeraj je bil res en lep dan - tudi zaradi vseh radijskih sodelavcev. :)