Klasika na začetku mojih popotniških blogov, ki nastajajo med slovenskimi misijonarji: začenjam na letališču, obdan z zlato svetlobo in omamnimi vonjavami parfumov iz brezcarinskih prodajaln, končal pa bom v kaki slabo osvetljeni sobici sredi Afrike ...
Klasičnemu začetku pa dodajam nenavadno spoznanje. Čudno je ... Z Izidorjem odhajava v Afriko, v Sloveniji pa prava "afriška vročina". Vajena sva mrzle zime, vsaj pozne jeseni in poti na toplo. Z Markom smo tako spoznavali Madagaskar, podobno je bilo v Etiopiji, pa januarja v Ugandi in pred tem v Ukrajini, ki se nama je zdela hladna tudi navznoter. Tokrat pa aplikacije sporočajo: v Ljubljani 31 stopinj, v Bujumburi pa 29. Pa bo že prav tako, saj akcija "Dobroti dajemo glas" ne more izbirati.
Na povabilo Slovenske Karitas in v sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije se odpravljava k delovnima misijonarkama s. Bogdani Kavčič in s. Vesni Hiti. Z obema že leta nadvse plodno sodeluje Jana Lampe, sodelavka Slovenske Karitas, ki je vnaprej natančno začrtala naše poti in je pod afriškim soncem že dobrih deset dni. Za njo je pot po Ruandi, vrsta obiskov sadov projekta "Z delom do dostojanstva". Jutri naju bodo, če bo šlo vse po sreči, pričakale na letališču v Bujumburi, največjem mestu ene najrevnejših držav Afrike. Burundi je bil pogosto v spominih misijonarja Danila Lisjaka, trdno prepeleten z zgodbami iz Ruande, poln besed o uspehih slovenskih misijonark in misijonarjev v srcu Afrike. Spoznavala ga bova s tistimi, ki ga najbolje poznajo.
Tudi tokrat naju vodi misel na Pustno Sobotno iskrico, naše poslušalce in vse doslej tako izjemno uspele akcije. Verjamemo, da bomo z našimi poslušalci, ki nas nikoli ne pustijo na cedilu, uspešno priskočili na pomoč pri projektu, ki nujno čaka na uresničitev. Čeprav na pot odhajava na povabilo Slovenske Karitas, je tudi tokrat z nami Misijonsko središče Slovenije, s katerim Karitas lepo sodeluje, Pustna Sobotna iskrica 2020 pa bo, seveda, združila vse.
Pot do srečanja z nasmejanima sestrama in prav tako Jano je tekla po pričakovanjih. Veliko presedanja, kar nekaj čakanja, noč, ki ni bila prava, jutro, ki sva ga preživela v soparnih čakalnicah letališča v Adis Abebi, polet do Kigalija, postanek in zadnji del poti do Burundija. Zadnji konec je bil nekoliko turbulenten, v oblačnem popoldnevu smo leteli precej nižje, kot ure pred tem, in na trenutke nas je kar lepo treslo. No, nič zaskrbljujočega, le toliko, da, ob krikih gospe, ki se boji letenja, pomisliš: "No, čisto vse pa res ni v človeških rokah. Sveti Krištof, hvala!"
Stavba, ki sprejema potnike na letališču kriči po obnovi, pa čeprav je videti, da v enem delu niti ni do konca zgrajena. Afrika pač, do skrajnih meja "spedenana" letališča s ponudbo, ki sama vleče kreditne kartice iz žepov potnikov, so ostala v Evropi. Urejeni pregledi in naštudirano obravnavanje potnikov tudi. Ko sva oddala potna lista, spisala formularja ob vstopu v državo, naju je policijski uradnik napotil do bančnega okenca. Okenca! Z ivernimi ploščami zabita pisarna je imela pri dnu zelo majhno trikotno okence in neposrednega uradnika. Ko sva plačala vizo, naju je vprašal, če preostanek denarja lahko vrne v lokalni valuti. Ko sva modrovala, da ni treba, je rahlo nakazal na policiste, ki nama bodo prilepili vizo v potni list. Tam pa je gospod policaj, znova prav neposredno, vprašal, če lahko kaj pristaviva v njihovo malho. Češ, državi sta svoje odštela, kaj pa mi? "Bosta dala kaj za naš vikend? Nekaj, karkoli." Začutila sva, da bosta sicer potna lista nekoliko težje prišla v najine roke in rekla: "Prav!" Kakih pet evrov (v njihovi valuti) se nama je zdelo ravno prav. Pa sva slišala: "Gospoda, mi smo trije, vidva pa ... Ah! Smo kar užaljeni!" Tudi prav, sva si rekla in zakorakala proti kovčkom. Vsi so dospeli! Bravo. Ko smo se srečali s sestrama in Jano, sta misijonarki kar debelo poslušali o glasnem "barantanju" za dodatek policijski plači. Izvedela sva, da sva pod okence potisnila približno tretjino mesečne plače, ki jo družini prinese delavec v revni notranjosti države. No, v mestu pa bi človek za ta denar dobil par litrov bencina. Na črnem trgu. V običajni prodaji ga namreč najpogosteje sploh ni moč dobiti.
Najpomembnejši poudarek uvodnih dni tokratne akcije "Dobroti dajemo glas" je seveda srečanje z misijonarkama, usmiljenkama sestrama Bogdano Kavčič in Vesno Hiti. Sprejeli sta nas (Jano že včeraj) z odprtimi rokami, hvaležnostjo, nasmejanih obrazov in z glasnim smehom. Zdi se mi, da bo ta zvest spremljevalec prihodnjih dni. Verjamem, mnoge dogodivščine v misijonskih deželah lahko "preživiš" le z iskrivim pogledom na svet in z obilico humorja. Sestri premoreta oboje.
Ko smo sedli v avto, ki služi centru v katerem skrbijo za prizadete otroke in mladino, smo začeli poslušati pripoved o deželi, ki je v nekaj minulih desetletjih pretrpela nepredstavljive grozote. O Hutujih in Tutsijih, med katerimi še danes vlada huda nestrpnost in v katerih rokah je mir te afriške dežele. Spomin na leto 1993 je še kako živ, podobe ubitega predsednika spominjajo na grozo, ki je deželo zapisala med tragične dokaze, da se človek iz zgodovine ne nauči prav ničesar. Mimogrede smo slišali, da trenutni predsednik počne vse, kar je v njegovi moči, da bi se uradno razglasil za kralja. Spreminjajo zakone in ustavo ...
Med akcijami, ki jih vodi Slovenska Karitas, je zelo uspešna tista, ki nosi ime "Z delom do dostojnega življenja." Jani se zaiskrijo oči, ko pripoveduje s kakšnimi uspehi in kako zadovoljnimi ljudmi se je minuli teden srečevala v Ruandi. Z roba prepada je možnost plačanega dela pripeljala družine celo do domov, do spoznanja, da le z delom lahko dostojno živiš. Morda bodo to spoznali tudi zaporniki, ki iz dneva v dan prejemajo obroke, ki jih zanje pripravljajo in dostavljajo nekateri, ki so del omenjene akcije. Zapori so natrpani. Kako bi sloh lahko bilo drugače, če pa ti za sprehajanje po ulici brez osebnega dokumenta nataknejo lisice in te za tri mesece strpajo v zapor.
Po tipičnem prometnem neredu afriškega mesta smo prišli do redovne hiše, ki je v mestu od leta 2007. Služi sestram in ostalim, ki prihajajo v Burundi ali se iz njega odpravljajo naprej v svet, da si tu odpočijejo, načrtujejo pot. Hiša ima veliko kapelo, ki je pogosto polna, saj jo obiskujejo tudi verni domačini. Jutri zjutraj, ob šestih in dvajset minut, preverimo, če morda tudi prepevajo.
S. Vesna je po osemindvajsetih letih služenja v Ruandi, pred sedmimi meseci prišla v Bujumburo, s. Bogdana pa (pri svojih nekaj čez sedemdesetih) čez dober teden odhaja v Ruando, nato pa v Centralnoafriško republiko. "Potrebe," pravita, ko ju vprašaš zakaj se selita. Potrebe, odločitev predstojnice in pokorščina. Jana je navdušena nad vsem, kar je s. Vesna uspela narediti tukaj v sedmih mesecih. Jutri bomo začeli skupaj odkrivati kakšne sledi so slovenski misijonarji pustili v tej deželi in kateri izzivi so še pred njimi. Pri enem teh bo skušala pomagati tudi Pustna Sobotna iskrica.
Še to: malica je bila "ta prava". "Jack fruit", mango, avokado, banane, domač sok iz pasijonke ... In slovenska salama, dobrota, ki med misijonarji, preverjeno, pade na najbolj plodna tla. Še dobro, da je sodelavec Miha tudi tokrat pomislil na to. Hvala, kličeta sestri.
In res: imel sem prav. Končujem v sobici v Bujumburi, precej na debelo namazan z zaščito proti komarjem "Jungle Formula Maximum Original". Mhm, maksimum! Kar lepo brenči okoli glave in kar lepo diši v sobi ob prižgani luči in s posteljo, nad katero bom zdaj zdaj razvezal mrežo.
Zato: lep pozdrav v domovino in bodite z nami, spoznajte kako velik je Gospod, ki tako velikodušno pošilja izjemne slovenske misijonarje in misijonarke v Afriko. Lahko noč!
