Leto 2011 si bomo zapomnili tudi po množici vstaj v arabskem svetu. Začelo se je v Tuniziji, nadaljevalo v Egiptu, Libija je tik pred odstavitvijo osovraženega diktatorja. O nemirih poročajo iz Jemna, Iraka in Irana. Ljudje demonstrirajo tudi v Indiji, najbolj pa se verjetno bojijo na Kitajskem, kjer je vlada blokirala spletne stani, ki omenjajo možnosti vstaje.
Burno leto je že odneslo nekatere despote, nekateri so tik pred zlomom, spet drugi so se v strahu odločili, da na naslednjih »volitvah« ne bodo več kandidirali, ali pa so ljudi podkupujejo z obljubami o izboljšanju stanja v državi.
Nekako s simpatijami spremljamo prizadevanja ljudi, ki so jih domači oblastniki dolga leta zatirali in puščali ob strani. Zgroženi smo nad človeškimi žrtvami, politiki pozivajo k strpnosti, ustavitvi nasilja in pogajanji z opozicijo.
Dan jeze že dolgo traja! Kaj bo ostalo za njim? Kdo bo zamenjal stare pokvarjence, ki so sedeli na dveh stolih in si hkrati ustvarili dobre stike z zahodnim svetom? Na nek način so bili predvidljivi, zato jih je zahod toleriral. Stanje kot ga doživljamo zdaj, pa je najslabše. Kaos in anarhija, vrednost življenja se je še bolj znižala, radikalne skupine splavlja na površje. Zahodu se bodo arabske revolucije bržčas vrnile kot bumerang. Znale bi biti napoved islamskega preporoda, ki pa bo bolj radikalen, kot je bil do zdaj. Ampak ljudje se imajo pravico odločiti za spremembe, kajti mislijo si, da slabše kot je bilo ne more biti. Poleg tega so padle človeške žrtve in kri v tem koncu sveta kliče k maščevanju.
Zato 2011 leto ne bo leto miru, ampak leto vojn. In le upamo lahko, da nasilje ne bo pljusknilo tudi k nam.
Kategorija: "politika"
Saj veste, Stevo Žigon je bil zlobni gestapovec, Miki Manojlović, Dragan Nikolić, Voja Brajović in ostali pa so bili lepi, dobri, partijski superheroji, ki so v medvojnem Beogradu »hacali« okupatorje. V ušesih mi še vedno zveni prepoznavna muzika, ki je kljub prahu in patini ohranila nek poseben naboj. Od nastanka te televizijske serije je resda minilo že 37 let, ampak Prle, Mrki, Tihi in ostali so še vedno prototipi zgodovine ob kateri smo odraščali.
Danes vemo, da je bila to fiktivna, prirejena, neobjektivna, celo lažniva zgodovina. Seveda lahko rečemo, da film (razen dokumentarni), tako ali tako nima namena podajati objektivne resnice. Njegov prvi namen je, da izriše filmsko pripoved, ki bo gledljiva in bo upravičila ter povrnila stroške. Ampak v našem primeru seveda ni šlo za to. Nekdanja skupna, totalitarna država nas je na vsak način hotela prepričati, da je življenje črnobelo in da so hrabri in plemeniti vedno »rdeči«. Da so zavrženi po krivici, da so sicer odpisani in navidezno šibki, navznoter pa so močni in nepremagljivi, zato na koncu vedno zmagajo, ker imajo prav in ker se tako spodobi. Hoteli so nas prepričati tudi v to, da je bilo vredno žrtvovati vse, celo življenja (navadno drugih), za dosego tistega, kar s(m)o imenovali svoboda.
Pa so se pojavili ljudje, ki so v tako zgodovino zdvomili. Doživeli so jo drugače. Nizali so dejstvo za dejstvom, opisovali osebne izkušnje in popisovali primere, ki so bili čisto drugačni od nam znanih. Grizli so v monolit zgodovine, ki je nekateri niso dovolili »popravljati«. Bolj ustrezno bi bilo zapisati, da niso hoteli upoštevati novih dejstev, pričevanj, dokumentov. »Zgodovine ne bomo popravljali!« je bil in je še njihov slogan. Zato seveda ni čudno, da z zgodovino še vedno nismo razčistili.
Danes in tukaj nam vsem še vedno ni jasno, da je bil komunizem zločinski, totalitarni sistem. Vodili so ga ljudje, ki so imeli poleg ideje »osvoboditve izpod okupatorja«, tudi svoje čisto osebne, pritlehne načrte. In tudi njihovi nasledniki se takemu ravnanju niso odrekli. Če temu ne bi bilo tako, potem danes arhivi iz tistega časa ne bi bili prazni. Zakaj bi namreč nekdo prikrival svojo »vzvišeno« vlogo pri ključnih trenutkih narodne zgodovine? Če bi današnja tajna služba SOVA leta 1991 res naredila rez s prejšnjo SDV, ali bi bilo potrebno danes zapirati arhive? Bi bilo potrebno polirati sliko nekaterih, ki so v politiki in gospodarstvu aktivni še danes?
Nekoliko komičen se zato zdi krč tistih, ki se postavljajo na okope in mahajo z zastavami demokracije, v istem trenutku pa se sklicujejo na škodo, ki bi jo odprtje arhivov povzročilo naši državi. Ali ni naša država pred 20 leti začela novo poglavje? Ali ni sprejela nove ustave in novih zakonov? Zato še kako podpiram, da vsi arhivi izpred leta 1991 postanejo javni. Še več podpiram tudi pobudo za odprtje arhivov UDBE v Beogradu, ki se nanašajo na Slovenijo. Zdajšnji trenutek je več kot primeren, saj se je bitka za interpretacijo spet razplamtela. Kako neusmiljena je arhivirana zgodovina lahko preberete tudi v knjigi Igorja Omerze Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584, kjer so poimensko navedene vloge vplivnih posameznikov nekdanjega sistema, ki so se dobesedno izživljali nad posameznikom. Zakaj ne bi smeli vedeti naprimer tega, kakšna je bila vloga nekdanjega ministra Iva Vajgla pri primeru Kocbek? Njegovo vlogo zahvaljujoč arhivskim podatkom, ki jih je našel in objavil Omerza poznamo.
Ne moremo pa še z gotovostjo povedati vsega, kar hranijo arhivi nekdanje tajne policije o nekaterih najvidnejših predstavnikih današnje oblasti. Ali ljudje, ki so jih volili, tega nimajo pravice izvedeti? Jim bodo to preprečili rdeči, za katere smo že vsaj 25 let mislili, da so Otpisani? Se nam bodo še dolgo smejali in prodajali puhlice kot je napremer tista, da »kadar se srečata laž in resnica, bi morala biti temeljna vrednota resnica«? Če bi to držalo, arhivi ne bi bili prazni ali zaprti. Koga je tako skrbelo, da jih je počistil? Tistega, ki varuje resnico?
Kakorkoli že, žulj zgodovine nas žuli vse. Prikrivanje in prikrajanje resnice na dolgi rok, ne bo koristilo nikomur. Čas Otpisanih je mimo, pa čeprav smo jih nekoč morda radi gledali. Danes se ob njih samo prizanesljivo nasmehnemo, kljub temu, da so bili kakšnemu našemu predsedniku morda nekoč zelo ljubi. Ne zdijo se nam kaj bolj realni od kakega jedija iz Vojne zvezd. Ob tem pa ni zanemarljivo to, da je George Lukas avtor sage Vojna zvezd na svoj izdelek ponosen, legendarni igralec Bata Živojinović pa je javno izjavil, da se večine svojih partizanskih vlog sramuje…
Iz komentarja na radiu Ognjišče in Časniku:
Začnimo z arhivi in primerom, ko se državni uradnik zavestno postavi nad zakon in ne dovoli vpogleda v arhivsko gradivo, ker bi lahko škodilo dobremu imenu nekoga, ki je takrat deloval kot »patriot«. Koliko črnila je bilo prelitega in koliko ur izgubljenih, da so odpravili nezakonito stanje. In kako so jo odpravili? Tako, da so spremenili zakon in zaščitili nekaj ali nekoga in ne kot bi morda lahko pričakovali, da bodo uveljavili veljavni zakon.
Spomnimo se afere bulmastifi. Kako se je končala? Je že doživela epilog? Je bil kdo obtožen? Obsojen? Očitno se tam ni dogajalo nič narobe in kužki niso bili zlorabljeni, svojega lastnika pa so raztrgali po pomoti. Kaj hočete, nesreča pač. In to, da popadljivih psov niso usmrtili ampak vrnili lastniku, je pač znamenje delovanja sistema. Prav tako odškodnina mimoidočemu nesrečniku na katerega so se zgoraj omenjeni psi spravili, ki je po vseh letih od napada, še vedno ni dobil izplačane.
Omenimo tudi primer, ko zgodovinar kljub odločbi informacijske pooblaščenke ne dobi podatkov o recenzentih raziskovalnih programov, kar je zahteval od agencije za raziskovalno dejavnost. Nekateri zgodovinarji pa so imeli dostop do arhivov, saj so tako lahko napisali svoje knjige in tudi to pomeni, da so nekateri v tej državi še vedno bolj enaki kot drugi.
Spomnimo se primera celjskega okrožnega sodnika, ki je obtožen korupcije. Parlament o njegovi imuniteti ni uspel odločati pravočasno, nekdo pa si je vzel pravico in prilagodil zakon, da je lahko ostal v priporu… Saj ne da bi imeli kaj proti temu, da koruptivni sodnik ostane za zapahi, ampak od parlamenta bi pa minimalno spoštovanje zakonov, ki so jih mimogrede sami sprejeli, pa le pričakovali. A ker ne gre samo za ta primer, je naše upanje bržčas jalovo...
Nadaljujemo še enkrat s primerom našega parlamenta, ki ima 89 redno zaposlenih poslancev, eden pa je za rešetkami. Ali ne bi po skoraj letu dni morali dobiti nadomestnega poslanca? Ali se sploh zavedamo, da ima koalicija posledično glas več, kot ji je bil podeljen na volitvah? Morda se ravno zato nič ne premakne?
Pred nedavnim je Ustavno sodišče razsodilo v prid ustanovitvi nove občine Ankaran. Kljub tej razsodbi pa poslanci niso dali glasu za njeno ustanovitev! Varuhi zakonitosti, poslanci demokratičnega parlamenta sami ne izvajajo razsodbe ustavnega sodišča? Ali ni to skregano z zdravo pametjo?Ali ni to vztrajanje pri nezakonitem stanju? Ali ni končno to tudi proti volji ljudi, ki so jih izvolili?
Če ukradem vrečko vijakov v Merkurju, pokličejo policijo in me obtožijo kraje. Če kot pisec s svojim pisanjem koga (Bog ne daj ljubljanskega župana) razžalim, me lahko preganja policija in tožilstvo po uradni dolžnosti. Ko pa nekateri direktorji, zaradi svojega slabega ravnanja, pripeljejo podjetje z več sto ali tisoč delavci do propada, zato ne odgovarjajo, ker da za to ni pravnega temelja.
Nisem si mislil, da ima lahko pisanje bloga tak odmev. Ko me je v sredo poklical Uroš Slak in povedal da je prebral moje razmišljanje o mariborski finančni aferi, najprej nisem bil prepričan ali ne gre za potegavščino. Po precej obširnem pogovoru me je prosil za sodelovanje. Takoj se mi je odprla dilema kompetence. Namreč nisem ne ekonomist, ne klerik, nisem niti iz mariborske nadškofije, da bi lahko spregovoril o kakšnih novih dejstvih. A Slak je vztrajal, da rabi neko mnenje s terena, nekoga ki je kritičen do vsega, kar se z mariborskimi financami dogaja. In sem pristal, saj v resnici sem kritičen, še več sem zaskrbljen in mi ni vseeno kaj se dogaja.
Tako sem bil sinoči v družbi dr. Ivana Štuheca, dr. Bogomirja Kovača, Stojana Zdolška, dr. Janeza Grila, Marte Kos, dr. Jožeta P. Damjana in Aleša Guliča gost v Pogledih Slovenije na prvem programu TV Slo. Teza pogledov je bila, da je bila v ozadju poslovanja mariborske nadškofije slaba strategija, celo hazardersko vztrajanje na določenih projektih, ki so povezani z nemoralnostjo in da v tem primeru ni bilo pravega odziva. Vse skupaj se je hotelo zamolčati, informacij niso hoteli posredovati javnosti, še več, zavajali so! Slak in Treven sta škofiji očitala dvojno moralo. Nista se veliko uštela. Izmikanja je bilo veliko. Kljub temu se mi zdi, da odgovorni imajo imena in priimke in da to nikakor nismo in ne moremo biti vsi katoličani. Oddaja je pač bila kakršna je bila. Za vsem, kar sem tam povedal, stojim.
Po oddaji smo se nekoliko zadržali še v neformalnem pogovoru. Zanimivo se je z Guličem pogovarjati o tem, kako je bil pred leti eden prvih, ki je na radiu v Zasavju uvedel duhovno misel in Marti Kos razlagati pomen besede laik v cerkvenem smislu...
Po oddaji so zvonili telefoni, prihajali so SMS-i, za sodelovanje in besede se mi je zahvalil tudi nadškof Turnšek. Še danes sprejemam različne odzive, telefone in elektronsko pošto... Ne bi si mislil, da je bila stvar tako odmevna. Morda me je najbolj presenetila naslednja pošta:
„Se mi pa zdi, da boste prav načelni in artikulirani laiki, ki vero/Cerkev jemljete zares in zato terjate tudi jasno odgovornost vpletenih, delu struktur/klera pravzaprav postali celo večja nevarnost, kot sam finančni krah...“
Ja, morda je treba razmišljati v tej smeri. Ustanoviti neko združenje, ki si bo „od spodaj“ prizadevalo za večjo jasnost in preglednost znotraj Cerkve. Se še beremo. Sicer pa sprejemam predloge!
Ob 12. uri je odstopil mariborski nadškof Franc Kramberger. Novi nadškof z vsemi pooblastili je tako Marijan Turnšek.
Ob vsem drugem kar je bilo v 30. letih njegovega delovanj dobro, pohvalno in se bo zapisalo v zgodovino, je povedal tudi:
"Prav vse prosim, da mi oprostijo napake, ki jih tudi ni manjkalo; jih priznavam in obžalujem v prepričanju, da jih bodo posamezne ustanove, naj so pastoralne, administrativne, pedagoške ali gospodarske, finančne narave popravile in odpravile."
Hvala za te besede! Nakazujejo pravo pot, prvi korak k urejanju nastalih razmer.