Saj veste, Stevo Žigon je bil zlobni gestapovec, Miki Manojlović, Dragan Nikolić, Voja Brajović in ostali pa so bili lepi, dobri, partijski superheroji, ki so v medvojnem Beogradu »hacali« okupatorje. V ušesih mi še vedno zveni prepoznavna muzika, ki je kljub prahu in patini ohranila nek poseben naboj. Od nastanka te televizijske serije je resda minilo že 37 let, ampak Prle, Mrki, Tihi in ostali so še vedno prototipi zgodovine ob kateri smo odraščali.
Danes vemo, da je bila to fiktivna, prirejena, neobjektivna, celo lažniva zgodovina. Seveda lahko rečemo, da film (razen dokumentarni), tako ali tako nima namena podajati objektivne resnice. Njegov prvi namen je, da izriše filmsko pripoved, ki bo gledljiva in bo upravičila ter povrnila stroške. Ampak v našem primeru seveda ni šlo za to. Nekdanja skupna, totalitarna država nas je na vsak način hotela prepričati, da je življenje črnobelo in da so hrabri in plemeniti vedno »rdeči«. Da so zavrženi po krivici, da so sicer odpisani in navidezno šibki, navznoter pa so močni in nepremagljivi, zato na koncu vedno zmagajo, ker imajo prav in ker se tako spodobi. Hoteli so nas prepričati tudi v to, da je bilo vredno žrtvovati vse, celo življenja (navadno drugih), za dosego tistega, kar s(m)o imenovali svoboda.
Pa so se pojavili ljudje, ki so v tako zgodovino zdvomili. Doživeli so jo drugače. Nizali so dejstvo za dejstvom, opisovali osebne izkušnje in popisovali primere, ki so bili čisto drugačni od nam znanih. Grizli so v monolit zgodovine, ki je nekateri niso dovolili »popravljati«. Bolj ustrezno bi bilo zapisati, da niso hoteli upoštevati novih dejstev, pričevanj, dokumentov. »Zgodovine ne bomo popravljali!« je bil in je še njihov slogan. Zato seveda ni čudno, da z zgodovino še vedno nismo razčistili.
Danes in tukaj nam vsem še vedno ni jasno, da je bil komunizem zločinski, totalitarni sistem. Vodili so ga ljudje, ki so imeli poleg ideje »osvoboditve izpod okupatorja«, tudi svoje čisto osebne, pritlehne načrte. In tudi njihovi nasledniki se takemu ravnanju niso odrekli. Če temu ne bi bilo tako, potem danes arhivi iz tistega časa ne bi bili prazni. Zakaj bi namreč nekdo prikrival svojo »vzvišeno« vlogo pri ključnih trenutkih narodne zgodovine? Če bi današnja tajna služba SOVA leta 1991 res naredila rez s prejšnjo SDV, ali bi bilo potrebno danes zapirati arhive? Bi bilo potrebno polirati sliko nekaterih, ki so v politiki in gospodarstvu aktivni še danes?
Nekoliko komičen se zato zdi krč tistih, ki se postavljajo na okope in mahajo z zastavami demokracije, v istem trenutku pa se sklicujejo na škodo, ki bi jo odprtje arhivov povzročilo naši državi. Ali ni naša država pred 20 leti začela novo poglavje? Ali ni sprejela nove ustave in novih zakonov? Zato še kako podpiram, da vsi arhivi izpred leta 1991 postanejo javni. Še več podpiram tudi pobudo za odprtje arhivov UDBE v Beogradu, ki se nanašajo na Slovenijo. Zdajšnji trenutek je več kot primeren, saj se je bitka za interpretacijo spet razplamtela. Kako neusmiljena je arhivirana zgodovina lahko preberete tudi v knjigi Igorja Omerze Edvard Kocbek - Osebni dosje št. 584, kjer so poimensko navedene vloge vplivnih posameznikov nekdanjega sistema, ki so se dobesedno izživljali nad posameznikom. Zakaj ne bi smeli vedeti naprimer tega, kakšna je bila vloga nekdanjega ministra Iva Vajgla pri primeru Kocbek? Njegovo vlogo zahvaljujoč arhivskim podatkom, ki jih je našel in objavil Omerza poznamo.
Ne moremo pa še z gotovostjo povedati vsega, kar hranijo arhivi nekdanje tajne policije o nekaterih najvidnejših predstavnikih današnje oblasti. Ali ljudje, ki so jih volili, tega nimajo pravice izvedeti? Jim bodo to preprečili rdeči, za katere smo že vsaj 25 let mislili, da so Otpisani? Se nam bodo še dolgo smejali in prodajali puhlice kot je napremer tista, da »kadar se srečata laž in resnica, bi morala biti temeljna vrednota resnica«? Če bi to držalo, arhivi ne bi bili prazni ali zaprti. Koga je tako skrbelo, da jih je počistil? Tistega, ki varuje resnico?
Kakorkoli že, žulj zgodovine nas žuli vse. Prikrivanje in prikrajanje resnice na dolgi rok, ne bo koristilo nikomur. Čas Otpisanih je mimo, pa čeprav smo jih nekoč morda radi gledali. Danes se ob njih samo prizanesljivo nasmehnemo, kljub temu, da so bili kakšnemu našemu predsedniku morda nekoč zelo ljubi. Ne zdijo se nam kaj bolj realni od kakega jedija iz Vojne zvezd. Ob tem pa ni zanemarljivo to, da je George Lukas avtor sage Vojna zvezd na svoj izdelek ponosen, legendarni igralec Bata Živojinović pa je javno izjavil, da se večine svojih partizanskih vlog sramuje…