Leto 2011 si bomo zapomnili tudi po množici vstaj v arabskem svetu. Začelo se je v Tuniziji, nadaljevalo v Egiptu, Libija je tik pred odstavitvijo osovraženega diktatorja. O nemirih poročajo iz Jemna, Iraka in Irana. Ljudje demonstrirajo tudi v Indiji, najbolj pa se verjetno bojijo na Kitajskem, kjer je vlada blokirala spletne stani, ki omenjajo možnosti vstaje.
Burno leto je že odneslo nekatere despote, nekateri so tik pred zlomom, spet drugi so se v strahu odločili, da na naslednjih »volitvah« ne bodo več kandidirali, ali pa so ljudi podkupujejo z obljubami o izboljšanju stanja v državi.
Nekako s simpatijami spremljamo prizadevanja ljudi, ki so jih domači oblastniki dolga leta zatirali in puščali ob strani. Zgroženi smo nad človeškimi žrtvami, politiki pozivajo k strpnosti, ustavitvi nasilja in pogajanji z opozicijo.
Dan jeze že dolgo traja! Kaj bo ostalo za njim? Kdo bo zamenjal stare pokvarjence, ki so sedeli na dveh stolih in si hkrati ustvarili dobre stike z zahodnim svetom? Na nek način so bili predvidljivi, zato jih je zahod toleriral. Stanje kot ga doživljamo zdaj, pa je najslabše. Kaos in anarhija, vrednost življenja se je še bolj znižala, radikalne skupine splavlja na površje. Zahodu se bodo arabske revolucije bržčas vrnile kot bumerang. Znale bi biti napoved islamskega preporoda, ki pa bo bolj radikalen, kot je bil do zdaj. Ampak ljudje se imajo pravico odločiti za spremembe, kajti mislijo si, da slabše kot je bilo ne more biti. Poleg tega so padle človeške žrtve in kri v tem koncu sveta kliče k maščevanju.
Zato 2011 leto ne bo leto miru, ampak leto vojn. In le upamo lahko, da nasilje ne bo pljusknilo tudi k nam.