Tole fotografijo ste gotovo dobili med svojo elektronsko pošto. Kakšni viri so bili uporabljeni, ne vem in se v to tudi nisem poglabljal. Mi pa zdrava pamet pravi, da mora iti nekako v tej smeri. Državi bi pravzaprav najbolj prav prišlo, da bi te naslednji dan po upokojitvi pokopali. Pokojninska blagajna bi tako veliko prihranila. To me močno spominja na oni vic, ki pravi, da ljudje po 55. letu lahko hodijo čez prehod za pešce pri rdeči luči. Oni po 65. letu pa morajo…
Prav tako to asocira tudi na tendenco evtanazije. Starejše najprej popolnoma zgaramo, nato pa jim za začetek ponudimo možnost evtanazije, v končni obliki pa se zapove obvezna evtanazija ko dopolnimo določeno starosti.
Ja pretiravam, vem! Ampak nova pokojninska zakonodaja, ki bo morala biti sprejeta, ne bo prijetna. In kdo bo na koncu potegnil kratko? Najšibkejši seveda. In mi gremo v njihovo smer...
Kategorija: "politika"
Kolikor sem listal časopise v teh dneh, nisem zasledil kakšnega odmevnejšega komentarja, (roka ljubljanskega župana je dolga) ob mnenju mednarodne komisije za vrednotenje Kolizeja, ki meni, da bi bil z njegovo rušitvijo, izgubljen izjemen spomenik, pomemben za ves srednjeevropski prostor. Omenjena komisija, v kateri so bili: Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS (vodja), Sonja Ifko z ljubljanske fakultete za arhitekturo, Bruno Maldoner z avstrijskega ministrstva za izobraževanje, umetnost in kulturo, Luca Rinaldi z uprave za arhitekturno in krajinsko dediščino Furlanije-Julijska krajine in poročevalka Tatjana Adamič z ljubljanske območne enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, meni da Kolizej vsekakor zasluži trajno razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena. Komisija je podprla stališče civilne iniciative za Kolizej.
Kot je povedala vodja komisije Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS, je komisija pripravila oceno spomenika po kriterijih, ki jih za vrednotenje in izbor spomenikov svetovne dediščine uporablja Unesco in prišla do sklepa, da ima Kolizej nedvomno vrednote, ki presegajo lokalni in regionalni pomen. Kolizej je po prepričanju komisije posebej pomemben s tipološkega in tudi avtorskega vidika. Je namreč edini še ohranjeni primer monumentalne večnamenske zgradbe za različne dejavnosti iz sredine 19. stoletja na območju nekdanje Avstro-Ogrske. Kot stavbni tip je neke vrste predhodnik poznejših delavskih domov in narodnih domov.
Po STA
Jara kača okoli Kolizeja se vleče vse predolgo, ampak tukaj je tudi vprašanje, kdo ima prav. Stroka je, podobno kot politika, razdeljena na pol. Eni bi rušili, drugi restavrirali. Popolnoma se zavedam argumenta, ki ga tisti za rušitev vedno lahko servirajo onim, ki bi ga ohranili. Namreč, pa ga dajte! Obnovite ga, plačajte stroške in mu vdahnite novo življenje. In tu se bo nedvomno ustavilo, saj denarja za obnovo pod restavratorskimi pogoji, enostavno ni.
Kolizej pa že vrsto let propada in to gre na roko predvsem tistim, ki bi ga radi čimprej pospravili v ropotarnico zgodovine. Osebno se mi zdi predlog Anderličeve monumentalne arhitekture, odločno preveč ambiciozen za to mesto. Ne smemo pozabiti, da Kolizej vendarle stoji na notranjih vratih ožjega mestnega jedra. Vendar pa bo nekaj kljub vsemu treba storiti, namreč takšno stanje, kot je zdaj, je pravzaprav najslabše in z njim ni zadovoljen nihče. Razen morda podgan, ki so Kolizej uspešno zavzele.
Zadnjič sem pisal o Pirjevcu in Brozu. Razmišljanje pač, kot odmev na Pirjevčeve, po mojem mnenju, nesprejemljive trditve. In med drugim sem dobil tudi ta odmev:
»Katoliki, dajte raje počistit pred svojim pragom! Tudi številni vaši papeži so bili hudi zločinci, saj so pozivali k genocidnim vojnam zoper nekatolike (bogomile, protestante, jude, muslimane itn.), vodili inkvizicijo, ukazovali sežigati ljudi na grmadah …Vi nimate pravice, da komurkoli karkoli očitate. Vaše roke so preveč krvave!«
Rad bi povedal, da se tukaj ne čutim popolnoma nič krivega. V teh nekaj stavkih je toliko neresnic in toliko posploševanj, da se moram prav zamisliti nad nivojem nekaterih komentatorjev. Da ne govorim o prelaganju krivde na vse. Če ga nekdo v razredu polomi, kaznujemo ves razred. Vam je znana taka pedagogika? Če je bil oče domobranec, bomo zasmehovali tudi njegove otroke. In tako naprej.
In očitanje, čigave roke so krvave in kdo lahko kaj reče. Časi, ko smo katoličani morali biti tiho, so mimo. Zdaj je čas, da povemo svoje. In če se je nekdo pregrešil nad kom, (tudi papež) je to njegova osebna krivda, ki nima nič skupnega ne z vero, ne s Kristusom, ne z naslednjimi generacijami, ampak samo in izključno z njim. Krivice in zločini se ne dedujejo in krivda se ne prenaša na nikogar. Je lastna tistemu, ki je gorje in zlo storil.
Zato, močno zavračam taka pisanja in pripominjam le, da več povedo o tistem, ki jih je zapisal, kot o tistih, ki jim omenjene krivice očita. In še to. V tej zgodbi štejejo samo argumenti. In v takem pisanju jih ni prav dosti…
Prebiram poročilo o predavanju zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki ga je imel pod naslovom „Temelji samostojne Slovenije v obdobju delovanja Tita in njegovih sodelavcev“ 15. junija. Ne morem se znebiti vtisa, da gre pri Pirjevcu za namensko poliranje zgodovine, za hoteno zavajanje in neupoštevanje osnovnih civilizacijskih norm pri objektivnemu presojanju zgodovinske vloge nekega samodržca. Pirjevec pravi, da smo Titu za samostojnost in neodvisnost lahko hvaležni. Pa bi mu morali biti res? Je zbir njegovih dejanj in odločitev tak, da je njegova vloga pozitivna? Je sploh mogoča taka vloga nekoga, ki se z ovajanjem sotovarišev povzpne na vrh jugoslovanske partije in potem na krvi in kosteh pobitih nasprotnikov ustvari socialistični geto in vlada z represijo in močno tajno policijo? Zelo dvomim?
Tito samodržec, klavec in tajkun
Danes smo tako občutljivi na državljanske pravice. Če nekdo brcne psa na cesti, kličemo policijo in zagovornike živali, če pa je dal nekdo brez sodnih procesov pobiti toliko nasprotnikov, je še vedno heroj? Kako je to mogoče? Smo Slovenci res totalitarno poškodovani?
Kako to, da smo tako občutljivi na veliko finančno razslojevanje, ko pa smo imeli ljubljenega vodjo, ki je imel v posesti več kot odstotek celotnega jugoslovanskega ozemlja? Smo pozabili, kako se je z Galebom prevažal po svetu in užival na Brionih? Je to vzor levičarske enakosti?
Pirjevčeva teza, da brez upora 1941 ne bi bilo osamosvojitve leta 1991, je smešna. Če bi bila želja komunistov osamosvojitev, bi jo lahko izvedli leta 1945. Pa je niso. Še več, razpustili so celo ti. „narodno vlado“, ki so jo sami ustanovili v Ajdovščini. Zakaj se je to zgodilo in kakšna je bila pri tem Titova vloga, na to vprašanje naj odgovori Jože Pirjevec. In patetično vpraševanje, ali bi slovenski narod sploh preživel burno 20. stoletje brez komunistov in Tita? Spraševanje v smislu kaj bi bilo, če bi bilo, še nikoli ni bilo konstruktivno, posebno ne za zgodovinarja. Zato mu lahko odgovorimo v njegovem duhu, da bi preživel. In to s precej manj žrtvami!
Žrtve morajo biti
Nedvomno pa lahko Pirjevcu pritrdimo, pri tezi, da so bili komunisti fanatični in nevarni. Celo tako, da so upor zunaj fronte, ki so jo sami obvladovali, enostavno prepovedali. Tudi Pirjevčeva misel, da brez komunistov odpora sploh ne bi bilo ni resna. Ob tem se je treba spomniti samo na Tigrovce, ki so se fašizmu upirali že davno pred komunisti in so 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, dejansko začeli z oboroženim uporom. Odpremo pa lahko tudi knjigo Bermanov dosje Aleksandra Bajta, kjer je več kot dovolj podatkov o drugih skupinah, ki so se okupatorju upirale zunaj OF. Zanimivo, da jih večinoma niso uničili okupatorji, ampak partizani... In kdo je bil njihov vodja? Tito, ki mu moramo biti hvaležni?
Pirjevec postavlja tudi tezo, da bi Slovenci na morje gledali iz Nanosa, če ne bi bilo partizanov. To je spet eno od miselnih preigravanj, ki ne drži vode. Lahko ga tudi preoblikujemo. Slovenci bi brez Tita, lahko na morje gledali iz svojega balkona v Trstu, odkoder so se partizani morali umakniti. Če bi Trst osvobodila vojska, ki ne bi bila komunistična in potem tam ne bi izvajala čistk, bi tega pristaniškega mesta morda ne izgubili.
Spomenik ali opomnik?
S pojmoma farška zatohlost in zaplankani klerikalizem, o katerih nadalje govori Jože Pirjevec, je Tito res dobro opravil. O tem priča več kot 600 prikritih grobišč po vsej Sloveniji. O tem pričajo številni posamezniki in družine, ki so ostale brez družinskih članov in imetja, na robu preživetja in pravic. Njihove zgodbe v zadnjih letih spoznavamo. O tem posredno govori tudi Pirjevec, ko omenja temne plati Tita in njegove diktature. Jože Pirjevec se tukaj podaja na spolzek teren. Zanj je Tito heroj, vodja neuvrščenih, ki ga je poslušal ves svet, je pa tudi obsojanja vreden klavec, ki si je izmislil koncentracijsko taborišče na Golem otoku. Ali je mogoče deliti osebnost, da je nekdo do neke meje dober, od nje naprej pa slab? Bi lahko Tita primerjali z volkodlakom, ki se spremeni v zver, ko ga obsije luna, sicer pa je bil dober, heroj in človekoljub?
Osebe je vedno treba presojati celostno. Priljubljeni in uspešni človekoljub, ki v navalu besa ubije ženo, je kljub dobrim lastnostim še vedno zločinec. Zločincem pa se ne postavlja spomenikov, ampak se obžaluje njihova zavržena dejanja. Tega pa Pirjevec več ne zmore. On bi rad ločil Titovo dobro od slabega. Za dobro bi mu postavil spomenik, slabo pa bi opravičil z argumentom, da so bili na svetu še hujši od njega. Kam nas vodi tako sprenevedanje?
Josip Broz Tito je umrl sam brez prijateljev, ugotavlja Pirjevec ob koncu, potem ko je odžagal vse svoje mogoče sovražnike. In te je videl povsod. Kljub temu je uspel za seboj pustiti kult osebnosti, ki ga nekateri častijo še po vseh teh osamosvojitvenih letih. Eden od Titovih zvestih apologetov je tudi zgodovinar Jože Pirjevec. Kljub vsemu, kar je zapisal v knjigi Tito in tovariši, še ostaja na njegovi liniji. Zakaj, kakšni so njegovi motivi, pa ostaja (povprečnemu bralcu) neznanka.
Začelo se je s slovensko himno, ki jo je zapela Tina Gačnik Tiana. Sledila je predstavitev delovanja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je omenjeni shod organizirala. Zgodovino je predstavila podpredsednica Andreja Hergold. Civilna Iniciativa danes šteje 65 377 članov, delovati pa je začela v septembru 2009, ko so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve predstavili predlog novega družinskega zakonika, ki jemlje temeljno naravno in človekovo pravico otroka, da ima mamo in očeta. Na shode je bilo tudi več poslank in poslancev slovenskega parlamenta, seveda iz opozicijskih strank.
Vrhunec shoda je bil nagovor predsednika Civilne iniciative Aleša Primca, ki je med drugim povedal, da je družina naravna pravica, ki je ni dala država, zato je država tudi ne more redefinirati. Primc je na koncu pozval poslanke in poslance naj v četrtek glasujejo proti novemu zakoniku, sicer naj sami prevzamejo odgovornost za novi referendum, ki nedvomno bo. Po Primčevem mnenju je prav, da poslanci tudi plačajo referendum, ki je v nasprotju z večinsko voljo ljudi.
Pred parlamentom so se zbrali tudi podporniki družin v narodnih nošah, ki so pred parlament prinesli 90 rdečih nageljnov, za vsakega poslanca po enega. Nageljne skupaj s simbolom Civilne iniciative za družino in pravice otrok, ki je rumeni srček s podobami mame, očeta in otroka, so odnesli pred vhod parlamenta.
Vzdušje na shodu je bilo simbolično, slavnostno, brez vpitja in žvižgov. Ljudi je bilo med 3000 in 4000, veliko družin z otroki, plapolale so slovenske zastave.
Slovenski katoličani so se prvič zbrali pred parlamentom na shodu za vrednote. Danes ko toliko govorimo o vrednotah, se je pred hramom slovenske demokracije zbralo ogromno ljudi, ki niso protestirali proti nekomu ali nečemu, ampak so želeli dati svoj glas za vrednoto družine in pravico otrok do očeta in mame.