Kolikor sem listal časopise v teh dneh, nisem zasledil kakšnega odmevnejšega komentarja, (roka ljubljanskega župana je dolga) ob mnenju mednarodne komisije za vrednotenje Kolizeja, ki meni, da bi bil z njegovo rušitvijo, izgubljen izjemen spomenik, pomemben za ves srednjeevropski prostor. Omenjena komisija, v kateri so bili: Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS (vodja), Sonja Ifko z ljubljanske fakultete za arhitekturo, Bruno Maldoner z avstrijskega ministrstva za izobraževanje, umetnost in kulturo, Luca Rinaldi z uprave za arhitekturno in krajinsko dediščino Furlanije-Julijska krajine in poročevalka Tatjana Adamič z ljubljanske območne enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, meni da Kolizej vsekakor zasluži trajno razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena. Komisija je podprla stališče civilne iniciative za Kolizej.
Kot je povedala vodja komisije Breda Mihelič z Urbanističnega inštituta RS, je komisija pripravila oceno spomenika po kriterijih, ki jih za vrednotenje in izbor spomenikov svetovne dediščine uporablja Unesco in prišla do sklepa, da ima Kolizej nedvomno vrednote, ki presegajo lokalni in regionalni pomen. Kolizej je po prepričanju komisije posebej pomemben s tipološkega in tudi avtorskega vidika. Je namreč edini še ohranjeni primer monumentalne večnamenske zgradbe za različne dejavnosti iz sredine 19. stoletja na območju nekdanje Avstro-Ogrske. Kot stavbni tip je neke vrste predhodnik poznejših delavskih domov in narodnih domov.
Po STA
Jara kača okoli Kolizeja se vleče vse predolgo, ampak tukaj je tudi vprašanje, kdo ima prav. Stroka je, podobno kot politika, razdeljena na pol. Eni bi rušili, drugi restavrirali. Popolnoma se zavedam argumenta, ki ga tisti za rušitev vedno lahko servirajo onim, ki bi ga ohranili. Namreč, pa ga dajte! Obnovite ga, plačajte stroške in mu vdahnite novo življenje. In tu se bo nedvomno ustavilo, saj denarja za obnovo pod restavratorskimi pogoji, enostavno ni.
Kolizej pa že vrsto let propada in to gre na roko predvsem tistim, ki bi ga radi čimprej pospravili v ropotarnico zgodovine. Osebno se mi zdi predlog Anderličeve monumentalne arhitekture, odločno preveč ambiciozen za to mesto. Ne smemo pozabiti, da Kolizej vendarle stoji na notranjih vratih ožjega mestnega jedra. Vendar pa bo nekaj kljub vsemu treba storiti, namreč takšno stanje, kot je zdaj, je pravzaprav najslabše in z njim ni zadovoljen nihče. Razen morda podgan, ki so Kolizej uspešno zavzele.