Danes sem bil na banki, opravil svoje in odšel proti izhodu. Odprl sem vrata in skoznja sva stopila z nekim možakom. V trenutku, ko sem pogledal pred vhod, sem zagledal mamico z vozičkom, zato sem stopil nazaj in odprl vrata, da bi ta lahko vstopila. Do tukaj gre vse tako, kot si zamišljamo. Namreč opaziš potrebo, reagiraš, nekomu pomagaš.
A tu je bilo nekaj narobe. Ženska, ki je potiskala otroka, kretnje ni razumela. Nervozno mi je pokazala naj se umaknem. In to ne samo s kretnjo, ampak je skozi zobe zarežala tudi: „No, bo kaj?“
Ne vem, kaj jo je razhudilo, morda je bila slabe volje že od prej. Vsekakor se mi je takoj začelo muditi. Moja roka se je sama odločila in spustila vrata, noge pa so zakorakale stran. Doživel sem primarno presenečenje. Lahko bi rekli, da sem od začudenja ostrmel in mi ni bilo jasno, kaj je narobe. Hotel sem biti prijazen, ona pa me je pošteno ohladila. Morda je bilo najbolj presenetljivo, da je bila to ravno mamica z otrokom. Nekdo od kogar tega ne pričakuješ.
Zgodilo se je že zjutraj, meni pa še vedno ne gre iz glave. In če se je zgodilo meni, tujcu, kaj lahko pričakuje šele mali...?