Nadškof Uran in njegova usoda bosta še dolgo polnila prostor in čas naših medijev. To se je že pokazalo. Za razliko od ostalih medijev, ki so se v želji po čimbolj sveži in inovativni zgodbi zatekli celo v gostilno rojstnega kraja glavnega protagonista, smo na našem mediju zavezani zgolj preverjenim informacijam. In te so, roko na srce, precej skope. Pranje umazanega perila v javnosti je domena »rumenih« medijev in mi tja pač ne sodimo.
Če nekdo ne razume ustroja Cerkve in ga zato (zlonamerno) primerja s sekulariziranim dojemanjem sveta, to več ni naš problem. Zato da bi nas ljudje bolj poslušali, ne bomo vsake trditve spremenili v komentar in obračali besed tako, kot bi jih nekateri radi slišali. Žal pa vsega tega ne razumejo niti verniki. In to je tisto, kar bi moralo vodstvo Cerkve najbolj skrbeti. Ni namreč vseeno, kako postopaš z ljudmi, še posebej ne s tistimi, ki so na izpostavljenih položajih.
Zato bi bilo v duhu razjasnitve omenjene zgodbe najbolje, da se Uranov(i) otrok(ci) že enkrat javi(jo) in razkrije(jo), saj smo v zadnjih mesecih že tolikokrat slišali »da smo pod kožo vsi krvavi«. Naj se resnica že vendarle izkaže. Dokler bomo vztrajali pri trditvah v smislu »rekla kazala«, pač ne moremo pričakovati konca ugibanj. Dokler se ne izkaže nasprotno, jaz Uranovi, javno izrečeni, besedi verjamem. Zakaj ji nebi? Zaradi govoric?
Tisto kar v tem primeru boli, je nonšalantni odvzem dobrega imena. In tu razumem del javnosti, ki je bil nad ravnanjem Cerkvenih oblasti začuden. Ukor je eno, kazen drugo, to kar pa se dogaja zdaj je nekaj, kar bi nam v duhu Jezusovega nauka moralo biti tuje.