Pismo me je čakalo:

»Pozdravljen. Sinoči sva jo primahala z dopusta v Posočju domov.

Že malo prej sem prejel čudne informacije o odstavitvi Urana, med dopustom pa sem slučajno bil na ljubljanskih poročilih in slišal grde stvari…«

»Mi lahko razložiš, kaj misliš ti. Jaz predvidevam, ker so se pač vsi zavili v nek čuden molk, da so v ozadju grdi posli, ki NE SPADAJO V CERKEV!!! Sem malo pogledal v tvoj blog in tam nisi zapisal nič. MORAŠ biti tiho???.«

Ne, ni mi treba biti tiho, le poletna spokojnost se me še drži in enostavno se še nisem uspel prepričati, da bi vstopil v običajni vsakdan. Za to bo čas že jutri. Danes mi pade na misel le beseda »pokorščina«. V Cerkvi je bila včasih bolj uporabljena in tudi bolj čislana. Če ti nekaj rečejo, pač sprejmeš, pa četudi imaš o tem drugačno mnenje. Še več, četudi si prepričan, da so se zmotili. O tem nam pričajo Frančišek Asiški, p. Pij, p. Leopold Mandić, Favstina Kowalska in vrsta drugih. Svojih težav niso obešali na velik zvon, ampak so »vsak dan znova vzeli svoj križ na svoje rame«… Brez medijev, brez javnosti, brez pohujšanja vernikov. (Tudi »pohujšanje« je ena takih besed.) Stvari se slej ko prej pokažejo v pravi, resnični luči. In takrat se zasveti tudi podoba »zvestega ali malopridnega služabnika«.

Čas kislih kumaric je in eno izmed stvari, kjer se lahko pričkamo, so si izbrali za pisanje. In kjer je žolč, veliko jeze in nepotrebnih besed, se novice boljše prodajajo. Ne pozabimo tega…