Čoln je mirno rezal kristalno čisto, turkizno barvo morja. Brez naglice, kot v počasnem filmskem posnetku. Potem je pod njem zaplavala plavalka. Zdelo se je, da ni od tod, ampak da se zliva z ozadjem. Vse skupaj je trajalo le nekaj drobnih trenutkov.

Minil je čas dopusta, ki je bil v marsičem poseben. Morda največja razlika je bila v dejstvu, da beseda »moram« tokrat ni imela domovinske pravice. Manj dolžnosti, več radosti, več spontanosti, več skupnega časa. Tako se za časopise in poročila nismo menili. Afere in politika nam niso kvarili dni. Še vremenska napoved nam je bila sporočena tako spotoma, v klepetu s prijatelji in znanci.

Ko to pišem je nad menoj luna, ki se debeli in na drugi strani prostranstvo zvezd. Kako fizično majhni smo! Kljub vsemu pa lahko o tem razmišljamo, pišemo, sporočamo. Morda smo majhni na pogled, a veliki v misli, ki to lahko zajeme.

Baterije so polne. Novi izzivi pred nami. Poletja še ni konec, a lepši in polnejši del je minil.