Prihaja čas in je že tu, ko se navidez upočasnimo in na človeka sede popoldansko sonce z vsemi zlatimi barvami pravkar požetega žita. Prihaja čas in je že tu, ko zadiši pokošena otava in se nebo nad nami kaj hitro jezno naelektri. To je čas počitnic in dopustov, ki ni strogo vezan na določen kraj ali trenutek v letu, pa čeprav se nam najlepše godi tam, kjer spremenimo običajno rutino. Dopust je stanje duha, ko tudi težko fizično delo lahko prinese počitek. To je čas, ko ne čutimo potrebe po večernem posedanju pred televizijskim ekranom, ampak raje pod bližnjim drevesom prisluškujemo tišini ali pticam in žuželkam, ki pojejo pred spanjem.

Pred nami lahko zaživijo junaki dobre knjige, v katero zaradi preobilice dela do zdaj nismo uspeli pokukati. Lahko se s kolesom popeljemo čez ulice, ki smo jih vedno bežno prevozili le z avtomobilom in se na kavici ustavimo tam, kjer vedno vidimo le turiste. Končno imamo čas in zaradi tega je naše počutje spokojno. Ko bomo uspeli v dopustih videti vse te podrobnosti, bo to lahko začetek nečesa novega, ko se bo v nas nekaj spremenilo in prelomilo. Takrat bomo lahko »spregledali« saj v delovnem vsakdanjiku večkrat prezremo lepe in bogate trenutke.

Takrat bomo opazili, da z julijem prihaja dolgo in vroče poletje, ki je optimistično in veselo. Omogoča nam, da v prihajajočem vidimo sočloveka in ne konkurenta, nasprotnika, ki ga je treba onemogočiti ali tistega, ki živi le od tujih žuljev.

Vsa ta svoboda pa nas lahko omami do te mere, da pošljemo na dopust tudi Boga. Četudi se odpravljate v kako tujo deželo, ne pozabite, da je Jezus tudi tam doma. In če si z veseljem ogledujemo človeške dosežke v zgradbah cerkva in katedral, spomenikov in arhitekture, koliko bolj se lahko v njih zavemo svoje majhnosti in Gospodove vsenavzočnosti. Zato ob turističnem ogledu neke cerkve v tujem mestu ne pozabite, kdo je vaš gostitelj. Ne pozabite, da ste vstopili v Božjo hišo. In kot se obnašamo v hiši kamor smo bili povabljeni, je prav, da smo spoštljivi tudi v cerkvi.

Lepo poletje vam želim.