Počitnice so za otroke poseben čas. Najprej jim je zelo všeč, da ni več šole s predpisanim urnikom in lahko pospijo malo dlje. Če pa to traja predolgo, se začnejo dolgočasiti in po glavi jim rojijo „muhe“ (da ne napišem neumnosti).

Tako smo se odpravljali na kopanje v Atlantis. Vse je bilo že pripravljeno, kopalke v torbi, brisače in kreme za sončenje prav tako, (moja služba je bila popoldanska) nato pa je zazvonil telefon... Bil je oče, ki ga je zelo zanimalo, če je bila včeraj kakšna nevihta v Ljubljani (kajti bil je na Dolenjskem in tam je nekaj deževalo...).Še vse kaj nepomembnega ga je zanimalo, končno pa je le izustil, da sta včeraj s stricem nekaj brkljala v „hosti“ in mu je na glavo padla veja. V bolnici so ga zvečer oskrbeli, zdaj pa ima nekaj šivov in ne bi ravno sam vozil domov. (Ne bi niti o vplivu včerajšnje polne lune.)

Otroci so zastrigli z ušesi. Ko sem že mislil, da bodo začeli protestirati, saj imamo ja plan in smo vse zmenjeni, imamo celo spakirano..., se obrnili ploščo. Seveda gremo po dedija! To je ja bolj važno od namakanja v vodi, to je višja sila. Na plavanje bomo šli že drugič. In res smo sedli v avto in se peljali ponj. Oče nas je sprejel, kot Peter Čeh (oni nogometaš, ki ima na glavi poseben ščitnik). Tako se je duhovito izrazil najstarejši sin, ki je velik nogometni navdušenec.

Ko smo opravili vse okoli zdravja, nam je ostalo še toliko časa, da smo se ustavili na skupnem kosilu in drobnem nakupu. Otroci so zadovoljno klepetali, kako smo pomagali in kako je bilo to pomembno. Dan ni padel v vodo, ampak je dobil novo dimenzijo. Na kopanje bomo šli drugič, dober občutek pa je ostal. Tudi meni. Očitno z ženo nisva čisto zamočila z vzgojo...