Zbral sem nekaj (zame) najbolj zanimivih trditev, ki sem jih v teh dneh prebral o nameravani odpovedi papeški službi Benedikta XIV. Naj jih delim tudi z vami.
»Papež ne bi smel odstopiti, tudi Kristus ni stopil s križa, čeprav ga je bolelo.«
Zanimiva trditev iz Hrvaškega tiska, ki izraža negodovanje z neustaljenim delovanjem papeža. Pravzaprav nisem zasledil veliko nasprotovanj napovedani odpovedi papeški službi, a nekaj jih je in utemeljitev, ki se navezuje na Kristusa ni povsem za odmet.
»Benedikt XIV. je vizionar, ki je začel novo obdobje v Cerkvi.«
Pravzaprav je bil Benedikt do odpovedi službi bolj upravljavec utečenih poti, kot iskalec novih, a z napovedjo odstopa se je precej spremenilo.
»Ni bil najbolj napreden papež, vendar se je na koncu izkazal za najbolj liberalnega.«
»Ni hodil naprej, morda je kdaj stopil celo korak nazaj, a zdaj je spoznal, da čas zahteva nove moči.«
Zaupanje v mlade moči, da bodo vredno nadaljevale dediščino predhodnikov, je za ostarelega papeža pravzaprav kar izziv. Benedikt ga je sprejel, kar je za Cerkev nedvomno dobro.
»Benedikt s svojim odstopom daje novo možnost, ki bi v prihodnosti lahko postala redna praksa.«
Nekateri razmišljajo, da bi se moral tudi papež, ko dopolni določeno starost, umakniti.
»Ne vemo še, kako bomo papeža imenovali po odhodu. Malo verjetno, da bi ga ponovno imenovali kardinal.«
Zanimiva ugibanja, čisto formalne narave, kažejo za kako redek primer v zgodovini gre.
»Kakšna zarota bi lahko k odstopu prisilila papeža?«
O zarotah se veliko špekulira. Benedikt se je moral spopasti s pedofilskimi aferami klerikov, zaznamovala pa ga je tudi afera Watileaks. Morda še slovenska inačica, da se je Dejan Karba dokopal do nekih podatkov...
»Benediktov odstop bodo obžalovali tisti, ki so se sami izolirali v preobleko staromodnih in konservativnih oblik prejšnjih stoletij.«
Zelo drzna trditev, ki namiguje, da ostali odstopa ne obžalujejo in da je čas za novega papeža, ki bo papež za digitalno dobo.
Svet je 11. februarja za nekaj trenutkov obstal, ko je ob 12. uri svet obšla novica, da bo papež Benedikt XIV. 28. februarja odstopil. Izraz »odstopil« je sicer nekoliko neroden, bolje bi bilo reči, da se je odpovedal papeški službi. Precej dolgo se že ni zgodilo kaj takega. V Cerkveni zgodovini je bilo prej obratno, da sta bila ob istem času dva, nekoč menda celo trije papeži obenem… Da pa bi se papeži odpovedovali službi se ni zgodilo velikokrat, še redkeje se je to zgodilo prostovoljno. Tudi prejšnji papež Janez Pavel II., ki je bil zadnja leta fizično že zelo utrujen, tega ni storil. Zato je poteza papeža Benedikta toliko bolj presenetljiva.
Zanimivo, da o njegovi nameri, čeprav naj bi o tem razmišljal že dalj časa, niso vedeli niti najbližji. Le dva kardinala. Prav tako je presenetljivo, da o vzrokih njegovega odstopa ne vemo skoraj nič. Odločitev je bila sporočena na praznik Lurške Matere Božje, se pravi na svetovni dan bolnikov, kar daje slutiti, da je Joseph Ratzinger bolan. To glede na njegovo starost ni nič presenetljivega, še posebej če vzamemo v obzir, da je njegov urnik izpolnjen do konca in da človek na tem položaju pravzaprav nima privatnega življenja.
Karkoli si že mislimo o Cerkvi in kristjanih, kamorkoli jih že skušamo umestiti ali pospraviti, je presenetljiva novica o papeževi odpovedi službi, v hipu postala novica dneva. Mediji smo klicali na različne naslove, skušali pridobiti kar največ informacij, a na koncu morali priznati, da razen nekaterih proceduralnih razlag tega, kaj in kako se bo zgodilo v prihodnjem mesecu, ne vemo prav dosti.
Če je Cerkev, do neke mere zaradi jasne hierarhije, še najbolj podobna vojski, je predvidljivo »vojaško« tudi reagiranje »podrejenih«. Ti so večinsko razumeli in podprli papeževo odločitev, kar je razumljivo, saj ima vrhovni predstojnik v takih odločitvah, pač vedno prav.
Čakajo nas torej burni dnevi, ki bodo, verjetno še pred Veliko nočjo, prinesli novo ime Petrovega naslednika.
Na slovenski kulturni praznik sem slavil kulturo. Saj veste Prešeren, Prešernovi nagrajenci, poezija, glasba, lepe umetnosti. Posledično me na shodu Zbora za republiko ni bilo (pa čeprav nisem Toninova linija NSi-ja). Prav tako nisem bil na »vseslovenski« vstaji.
Gledam fotografije shodov in berem poročila o povedanem, pridržanih protestnikih in odmevih na premierov govor. Vsulo se je. Spet. Janša je bil oster. Kot po navadi je namesto dveh besed premalo, povedal tri preveč.
Njegov govor so obsodili politični nasprotniki (kdo pa drugi). Jelko bi Janšo preganjal kar preko organov pregona. „Levi fašizem“ mu ne paše. Toliko časa so si prizadevali, da bi komunizem rehabilitirali, zdaj pa take izjave... Morda izraz sam res ni najbolj eksakten, vsekakor pa odraža potlačeno stanje države, kjer nikoli nismo rekli bobu bob. Kjer zločinov nekdanjega sistema nismo nikoli obsodili. Kjer smo se z evropskimi resolucijami, ki so obsodile vse totalitarizme, zgolj seznanili. In zdaj nam nazaj prihajajo tisti, za katere smo mislili, da jih je zgodovina že zdavnaj povozila. Kako smo se motili.
Pravzaprav vsak dan preberem tudi hrvaške spletne časopise. Jutarnji in Večernji list ponujata kar nekaj novic, ki so lahko zanimive tudi za nas. Na ta način lahko spremljam tudi družbeno klimo na Hrvaškem in posledično tudi odnose do sosedov. Ker večkrat potujemo tja, je poznavanje tega lahko v pomoč.
Slovenci in Hrvati imamo bogato zgodovino medsebojnih odnosov, ki imajo, kot vse na svetu, svoje vzpone in padce. Spomnim se na knjižnico Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je končala v Zagrebu, ker jo velmožje na Kranjskem niso hoteli odkupiti od obubožanega polihistorja. Spomnim se na Francesca Robbo, zdaj najbolj cenjenega slovenskega kiparja, ki se je zaradi nasprotovanj in nerazumevanja na stara leta preselil v Zagreb in nenazadnje morda na Ignacija Boršnika, ki ga stanovsko Slovensko igralsko društvo ni hotelo pokopati in so potem na veliko nacionalno sramoto stroške pogreba poravnali Hrvatje…
V Jutarnjem listu je danes izšla reportaža iz Ljubljane, seveda najbolj zaradi odprtih vprašanj med sosedama. Hrvaški novinarji so se spraševali, kaj o vsem tem mislijo navadni ljudje. Ali je nemara politika že dovolj zastrupila odnose med državama, da bodo spet izbruhnila stara medsebojna nesoglasja glede meje, dolga ljubljanske banke, vstopa Hrvaške v EU… Hrvati ugotavljajo, da se medsebojni odnosi vedno poslabšajo, kadar je domača (naša ali njihova) politika v krizi.
Kar 76 odstotkov Slovencev podpira vstop Hrvaške v Unijo in velika večina tudi meni, da bi morali vprašanje dolga ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem rešiti že davno. Slovenci so prijazni in vljudni in na enak način ocenjujejo Hrvate, ugotavljajo hrvaški novinarji.
Medsebojno napenjanje mišic tik pred ratifikacijo pridružitvenega sporazuma, je neproduktivno. Mislim, da vsi vemo in čutimo, da Hrvati sodijo v zgodbo Unije in da ni fer, da bi jim oteževali boljše življenje in možnosti za razvoj, kot ga bodo v EU nedvomno imeli. Prav tako pa sem tudi prepričan, da se vsa vprašanja lahko rešijo z dialogom in da bi drug drugemu lahko bili boljša arbitraža od suhoparnih pravnikov in uradnikov zatohlih arbitražnih sodišč, ki bodo konec koncev vendarle razsodili tako, da ne bo nobenemu prav. Sami bi se že pred leti morali potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Tako za vprašanje meje, morja, denarja, medsebojne pomoči… In potem ne bi bilo ovir, da se ne bi lahko vedno lepo gledali, se trepljali po ramenih in dopustnikovali, kjer nam paše. Mi pri njih in oni pri nas. Konec koncev smo si od vseh sosedov najbolj podobni.
V Cankarjevem domu se je v četrtek 31. januarja zvečer, zbrala pisana druščina ljudi, ki so vsak na svoj način, skušali instrumentalizirati »ljudske vstaje« in s tem pobrati „kapital“ nezadovoljstva z domačo politiko. Pod okriljem predsednika Društva pisateljev Slovenije Vena Tauferja in vrha omenjenega društva, so se na odru in govornici Linhartove dvorane, izmenjavali ljudje kot so Spomenka Hribar, France Bučar, Peter Kovačič Peršin, Tone Peršak, Miha Butara, Igor Koršič, Jože Pirjevec, Matjaž Hanžek...
Razumem, da so ljudje nezadovoljni s stanjem v državi in da so to izrazili na protestih, razumem, da je pri nas marsikaj narobe, razumem, da so razmere nekatere pripeljale na rob potrpljenja, ampak tega, kaj so o odpravljanju demokracije v Cankarjevem domu govorili ti ljudje... ne razumem.
Vprašal sem se, kako lahko taka srenja nagovori mene kot katoličana, ki prav tako občutim negotovost razmer v katerih trenutno smo? Odgovor je bil takojšen, nedvomen in jasen. Ne more me! Zakaj? Gotovo najprej zato, ker so ti ljudje, posredno ali neposredno, prav tako odgovorni za trenutno politično stanje, kot aktualni nosilci oblasti. Še več, prepričan sem, da so del problema proti kateremu zdaj skušajo nastopati in iz njega vleči politični kapital. Stanje v katerem smo, se ni začelo z zadnjimi volitvami, začelo se je bistveno prej, korenine pa so v Demosu in kar nekaj nezadovoljnežev iz Cankarjevega doma, je iz časov Demosa...
Ena od njih Spomenka Hribar, je poskrbela tudi za morda najbolj krepko izjavo na srečanju, saj je izjavila: „Desnica je pravi in edini naslednik boljševizma iz prejšnjega sistema." Nisem mogel verjeti, da lahko kdo tako nekritično razmišlja. Le še to je manjkalo, da bi rekla, da se je desnica po koncu druge svetovne vojne, brez procesov v različnih breznih naše države, kar sama postrelila...
Na reakcijo, ki jo je morda spodbudilo prav srečanje v Cankarjevem domu, res ni bilo treba dolgo čakati. Na trgovskem centru v Fužinah je čez noč nastal napis: »Kristjani klali smo vas 1945 klali vas bomo 2013«. Tako se je tudi navzven materializirala nestrpnost do kristjanov.
Če bi živeli v Angliji, kjer imajo do nestrpnosti (bodisi rasne, verske, nacionalne…) toleranco nič, bi naša policija ne potrebovala nekaj ur, da je prišla na kraj dogodka in naredila zapisnik. Za tako javno spodbujanje k nasilju, ki je mimogrede tudi kaznivo, je pri nas zagrožena do dveletna zaporna kazen.
Kako daleč smo prišli? Kje so zdaj znane levo liberalne ideje o tem, kako »živi in pusti živeti«? Kako da je nestrpnost tako jasno izbruhnila, saj smo kristjani vendar umaknjeni v zakristije in na vseh področjih marginalizirani? Zdaj pa nas je nekdo prepoznal kot tako velik problem, da se ga je treba loti na Brozov brezkompromisni, dokončni način.
Srh zbujajoča je že dikcija sama… klali. Kristjani niti krogle niso vredni. Zanje je le nož, kot v mesariji ali na kolinah. Da sploh ne govorim o tem, kako si tisti leta 1945 niso zaslužili niti groba. Verjetno si ga, glede na zapisano, tudi mi danes ne. Kaj je naslednji korak? Nas bodo kot nekoč Jude, z rumeno zvezdo, označili s križem, ki ga bo treba vedno nositi na roki?
Nadvse prozoren je bil odziv na omenjeno mazaško akcijo. Večinoma se ljudje sicer distancirajo od zapisanega, kar ne morem pa se znebiti vtisa, da gre vsaj pri delu pišočih (anonimnežev), za zavestno minimaliziranje napisanega ali celo (kar je še posebej sprevrženo) za prelaganje krivde na žrtev. Torej kristjani naj bi sami zapisali ta grafit in to zato, ker »gre za prozorno igranje žrtve, v namen zamegljevanja preteklih ali pa bodočih lumparij.« »Dvoma skorajda ni. Napis je delo desničarskih sil in je uvertura v “spopad” 8. februarja.«
Zanimivo ni kaj... Postavimo si zdaj majhno uganko in zamenjajmo eno besedico grafita z drugo. Namesto kristjani zapišimo Judje, ali pa cigani, ali pa geji... Torej „Judje klali smo vas 1945 klali vas bomo 2013“. Bi v tem primeru kateremu od komentatorjev prišlo na misel, da bi rekel, da so grafit napisali Judje sami? Bi bila tudi v tem primeru to nekakšna „sionistična“ provokacija? Kaj šele cigani...? Kaj šele geji...? Lahko si predstavljate vseh vrst skupin in združenj civilne družbe, ki bi se oglasila. Zakaj tokrat glasu ni povzdignila Amnesty international? Zakaj ob zapisu, ki poziva k pogromu nad kristjani, niso v zrak planile skupine, ki se zavzemajo za pravice istospolnih? Ali niso oni vedno na strani žrtve?
Z žalostjo in začudenjem lahko ugotovimo, da je pot drugačna, če gre za kristjane. Njim se kar samim pripiše, da so grafit zapisali kot provokacijo.
Ste se vprašali, zakaj bi kristjani to storili? Zakaj bi sami pozvali na nasilje nad sabo? „Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati.“ (Mr 3, 24)
Najnovejši pojav pozivanja k nasilju nad kristjani v naši državi, me utrjuje v prepričanju, da bo treba bolj radikalno, v duhu Jezusa iz Nazareta, braniti svoja stališča. Nasilju smo se sposobni upreti. Nasilju smo sposobni reči ne. In to ne z jadikovanjem, kako nas ne marajo in s spraševanjem, zakaj gremo nekomu na živce, ampak še z bolj odločnim javnim angažmajem. Čas je za novo aktivnost, za novo Katoliško akcijo, za novo katoliško prenovo.
Ta je še toliko potrebnejša iz preprostega razloga, ker stališča izražena na grafitu v Fužinah, navdahnjena z nastopi v Cankarjevem domu, ne morejo biti naša stališča. In ker je ta država tudi naša, je ne moremo in ne smemo prepustiti različnim uležanim kvazi levičarjem. Če zaradi drugega ne, zaradi naših otrok in njihove prihodnosti.
Pritisk, ki ga doživljamo, nas bo še bolj povezal, našli bomo nove načine delovanja in udejstvovanja. Treba bo še bolj odločno nastopati na vseh področjih, na lokalnem in državnem, v vojski in policiji, bankah in medijih. Kljub grožnjam in pozivom k nasilju se ne smemo prestrašiti. To je namreč njihov cilj, to bi si namreč želeli.
Res je, da so nas klali leta 1945, ampak ni jim uspelo, da bi nas izbrisali. Še smo tukaj in s svojo prisotnostjo pričujmo. Zato nas tudi leta 2013 nas ne bodo utišali! Korajža velja!