Pravzaprav vsak dan preberem tudi hrvaške spletne časopise. Jutarnji in Večernji list ponujata kar nekaj novic, ki so lahko zanimive tudi za nas. Na ta način lahko spremljam tudi družbeno klimo na Hrvaškem in posledično tudi odnose do sosedov. Ker večkrat potujemo tja, je poznavanje tega lahko v pomoč.

Slovenci in Hrvati imamo bogato zgodovino medsebojnih odnosov, ki imajo, kot vse na svetu, svoje vzpone in padce. Spomnim se na knjižnico Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je končala v Zagrebu, ker jo velmožje na Kranjskem niso hoteli odkupiti od obubožanega polihistorja. Spomnim se na Francesca Robbo, zdaj najbolj cenjenega slovenskega kiparja, ki se je zaradi nasprotovanj in nerazumevanja na stara leta preselil v Zagreb in nenazadnje morda na Ignacija Boršnika, ki ga stanovsko Slovensko igralsko društvo ni hotelo pokopati in so potem na veliko nacionalno sramoto stroške pogreba poravnali Hrvatje…

V Jutarnjem listu je danes izšla reportaža iz Ljubljane, seveda najbolj zaradi odprtih vprašanj med sosedama. Hrvaški novinarji so se spraševali, kaj o vsem tem mislijo navadni ljudje. Ali je nemara politika že dovolj zastrupila odnose med državama, da bodo spet izbruhnila stara medsebojna nesoglasja glede meje, dolga ljubljanske banke, vstopa Hrvaške v EU… Hrvati ugotavljajo, da se medsebojni odnosi vedno poslabšajo, kadar je domača (naša ali njihova) politika v krizi.

Kar 76 odstotkov Slovencev podpira vstop Hrvaške v Unijo in velika večina tudi meni, da bi morali vprašanje dolga ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem rešiti že davno. Slovenci so prijazni in vljudni in na enak način ocenjujejo Hrvate, ugotavljajo hrvaški novinarji.

Medsebojno napenjanje mišic tik pred ratifikacijo pridružitvenega sporazuma, je neproduktivno. Mislim, da vsi vemo in čutimo, da Hrvati sodijo v zgodbo Unije in da ni fer, da bi jim oteževali boljše življenje in možnosti za razvoj, kot ga bodo v EU nedvomno imeli. Prav tako pa sem tudi prepričan, da se vsa vprašanja lahko rešijo z dialogom in da bi drug drugemu lahko bili boljša arbitraža od suhoparnih pravnikov in uradnikov zatohlih arbitražnih sodišč, ki bodo konec koncev vendarle razsodili tako, da ne bo nobenemu prav. Sami bi se že pred leti morali potruditi, da bi v naši medsosedski zgodbi našli rešitev, v kateri bi bili zmagovalci oboji. Tako za vprašanje meje, morja, denarja, medsebojne pomoči… In potem ne bi bilo ovir, da se ne bi lahko vedno lepo gledali, se trepljali po ramenih in dopustnikovali, kjer nam paše. Mi pri njih in oni pri nas. Konec koncev smo si od vseh sosedov najbolj podobni.