Tri združena razmišljanja v enem komentarju...

V Cankarjevem domu se je v četrtek 31. januarja zvečer, zbrala pisana druščina ljudi, ki so vsak na svoj način, skušali instrumentalizirati »ljudske vstaje« in s tem pobrati „kapital“ nezadovoljstva z domačo politiko. Pod okriljem predsednika Društva pisateljev Slovenije Vena Tauferja in vrha omenjenega društva, so se na odru in govornici Linhartove dvorane, izmenjavali ljudje kot so Spomenka Hribar, France Bučar, Peter Kovačič Peršin, Tone Peršak, Miha Butara, Igor Koršič, Jože Pirjevec, Matjaž Hanžek...

Razumem, da so ljudje nezadovoljni s stanjem v državi in da so to izrazili na protestih, razumem, da je pri nas marsikaj narobe, razumem, da so razmere nekatere pripeljale na rob potrpljenja, ampak tega, kaj so o odpravljanju demokracije v Cankarjevem domu govorili ti ljudje... ne razumem.

Vprašal sem se, kako lahko taka srenja nagovori mene kot katoličana, ki prav tako občutim negotovost razmer v katerih trenutno smo? Odgovor je bil takojšen, nedvomen in jasen. Ne more me! Zakaj? Gotovo najprej zato, ker so ti ljudje, posredno ali neposredno, prav tako odgovorni za trenutno politično stanje, kot aktualni nosilci oblasti. Še več, prepričan sem, da so del problema proti kateremu zdaj skušajo nastopati in iz njega vleči politični kapital. Stanje v katerem smo, se ni začelo z zadnjimi volitvami, začelo se je bistveno prej, korenine pa so v Demosu in kar nekaj nezadovoljnežev iz Cankarjevega doma, je iz časov Demosa...

Ena od njih Spomenka Hribar, je poskrbela tudi za morda najbolj krepko izjavo na srečanju, saj je izjavila: „Desnica je pravi in edini naslednik boljševizma iz prejšnjega sistema." Nisem mogel verjeti, da lahko kdo tako nekritično razmišlja. Le še to je manjkalo, da bi rekla, da se je desnica po koncu druge svetovne vojne, brez procesov v različnih breznih naše države, kar sama postrelila...

Na reakcijo, ki jo je morda spodbudilo prav srečanje v Cankarjevem domu, res ni bilo treba dolgo čakati. Na trgovskem centru v Fužinah je čez noč nastal napis: »Kristjani klali smo vas 1945 klali vas bomo 2013«. Tako se je tudi navzven materializirala nestrpnost do kristjanov.

Če bi živeli v Angliji, kjer imajo do nestrpnosti (bodisi rasne, verske, nacionalne…) toleranco nič, bi naša policija ne potrebovala nekaj ur, da je prišla na kraj dogodka in naredila zapisnik. Za tako javno spodbujanje k nasilju, ki je mimogrede tudi kaznivo, je pri nas zagrožena do dveletna zaporna kazen.

Kako daleč smo prišli? Kje so zdaj znane levo liberalne ideje o tem, kako »živi in pusti živeti«? Kako da je nestrpnost tako jasno izbruhnila, saj smo kristjani vendar umaknjeni v zakristije in na vseh področjih marginalizirani? Zdaj pa nas je nekdo prepoznal kot tako velik problem, da se ga je treba loti na Brozov brezkompromisni, dokončni način.

Srh zbujajoča je že dikcija sama… klali. Kristjani niti krogle niso vredni. Zanje je le nož, kot v mesariji ali na kolinah. Da sploh ne govorim o tem, kako si tisti leta 1945 niso zaslužili niti groba. Verjetno si ga, glede na zapisano, tudi mi danes ne. Kaj je naslednji korak? Nas bodo kot nekoč Jude, z rumeno zvezdo, označili s križem, ki ga bo treba vedno nositi na roki?

Nadvse prozoren je bil odziv na omenjeno mazaško akcijo. Večinoma se ljudje sicer distancirajo od zapisanega, kar ne morem pa se znebiti vtisa, da gre vsaj pri delu pišočih (anonimnežev), za zavestno minimaliziranje napisanega ali celo (kar je še posebej sprevrženo) za prelaganje krivde na žrtev. Torej kristjani naj bi sami zapisali ta grafit in to zato, ker »gre za prozorno igranje žrtve, v namen zamegljevanja preteklih ali pa bodočih lumparij.« »Dvoma skorajda ni. Napis je delo desničarskih sil in je uvertura v “spopad” 8. februarja.«

Zanimivo ni kaj... Postavimo si zdaj majhno uganko in zamenjajmo eno besedico grafita z drugo. Namesto kristjani zapišimo Judje, ali pa cigani, ali pa geji... Torej „Judje klali smo vas 1945 klali vas bomo 2013“. Bi v tem primeru kateremu od komentatorjev prišlo na misel, da bi rekel, da so grafit napisali Judje sami? Bi bila tudi v tem primeru to nekakšna „sionistična“ provokacija? Kaj šele cigani...? Kaj šele geji...? Lahko si predstavljate vseh vrst skupin in združenj civilne družbe, ki bi se oglasila. Zakaj tokrat glasu ni povzdignila Amnesty international? Zakaj ob zapisu, ki poziva k pogromu nad kristjani, niso v zrak planile skupine, ki se zavzemajo za pravice istospolnih? Ali niso oni vedno na strani žrtve?

Z žalostjo in začudenjem lahko ugotovimo, da je pot drugačna, če gre za kristjane. Njim se kar samim pripiše, da so grafit zapisali kot provokacijo.

Ste se vprašali, zakaj bi kristjani to storili? Zakaj bi sami pozvali na nasilje nad sabo? „Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati.“ (Mr 3, 24)

Najnovejši pojav pozivanja k nasilju nad kristjani v naši državi, me utrjuje v prepričanju, da bo treba bolj radikalno, v duhu Jezusa iz Nazareta, braniti svoja stališča. Nasilju smo se sposobni upreti. Nasilju smo sposobni reči ne. In to ne z jadikovanjem, kako nas ne marajo in s spraševanjem, zakaj gremo nekomu na živce, ampak še z bolj odločnim javnim angažmajem. Čas je za novo aktivnost, za novo Katoliško akcijo, za novo katoliško prenovo.

Ta je še toliko potrebnejša iz preprostega razloga, ker stališča izražena na grafitu v Fužinah, navdahnjena z nastopi v Cankarjevem domu, ne morejo biti naša stališča. In ker je ta država tudi naša, je ne moremo in ne smemo prepustiti različnim uležanim kvazi levičarjem. Če zaradi drugega ne, zaradi naših otrok in njihove prihodnosti.

Pritisk, ki ga doživljamo, nas bo še bolj povezal, našli bomo nove načine delovanja in udejstvovanja. Treba bo še bolj odločno nastopati na vseh področjih, na lokalnem in državnem, v vojski in policiji, bankah in medijih. Kljub grožnjam in pozivom k nasilju se ne smemo prestrašiti. To je namreč njihov cilj, to bi si namreč želeli.

Res je, da so nas klali leta 1945, ampak ni jim uspelo, da bi nas izbrisali. Še smo tukaj in s svojo prisotnostjo pričujmo. Zato nas tudi leta 2013 nas ne bodo utišali! Korajža velja!