Svet je 11. februarja za nekaj trenutkov obstal, ko je ob 12. uri svet obšla novica, da bo papež Benedikt XIV. 28. februarja odstopil. Izraz »odstopil« je sicer nekoliko neroden, bolje bi bilo reči, da se je odpovedal papeški službi. Precej dolgo se že ni zgodilo kaj takega. V Cerkveni zgodovini je bilo prej obratno, da sta bila ob istem času dva, nekoč menda celo trije papeži obenem… Da pa bi se papeži odpovedovali službi se ni zgodilo velikokrat, še redkeje se je to zgodilo prostovoljno. Tudi prejšnji papež Janez Pavel II., ki je bil zadnja leta fizično že zelo utrujen, tega ni storil. Zato je poteza papeža Benedikta toliko bolj presenetljiva.

Zanimivo, da o njegovi nameri, čeprav naj bi o tem razmišljal že dalj časa, niso vedeli niti najbližji. Le dva kardinala. Prav tako je presenetljivo, da o vzrokih njegovega odstopa ne vemo skoraj nič. Odločitev je bila sporočena na praznik Lurške Matere Božje, se pravi na svetovni dan bolnikov, kar daje slutiti, da je Joseph Ratzinger bolan. To glede na njegovo starost ni nič presenetljivega, še posebej če vzamemo v obzir, da je njegov urnik izpolnjen do konca in da človek na tem položaju pravzaprav nima privatnega življenja.

Karkoli si že mislimo o Cerkvi in kristjanih, kamorkoli jih že skušamo umestiti ali pospraviti, je presenetljiva novica o papeževi odpovedi službi, v hipu postala novica dneva. Mediji smo klicali na različne naslove, skušali pridobiti kar največ informacij, a na koncu morali priznati, da razen nekaterih proceduralnih razlag tega, kaj in kako se bo zgodilo v prihodnjem mesecu, ne vemo prav dosti.

Če je Cerkev, do neke mere zaradi jasne hierarhije, še najbolj podobna vojski, je predvidljivo »vojaško« tudi reagiranje »podrejenih«. Ti so večinsko razumeli in podprli papeževo odločitev, kar je razumljivo, saj ima vrhovni predstojnik v takih odločitvah, pač vedno prav.

Čakajo nas torej burni dnevi, ki bodo, verjetno še pred Veliko nočjo, prinesli novo ime Petrovega naslednika.