Tudi novice je treba znati brati in razumeti. To ugotavljamo vsak dan. Če v Egiptu sklenejo ob pojavu Nove gripe pobiti vse prašiče v državi, to seveda ni preventiva, ki naj bi bolezen zaustavila, pa čeprav tako na prvi pogled izgleda. Kdo namreč goji svinje v tej večinsko muslimanski državi? Kristjani seveda. Kopti, ki so se v teh krajih ohranili od začetka apostolske dobe. Novica, če jo znamo prebrati izven preventivnega zdravstvenega ukrepa, torej govori o nasilju muslimanske države nad krščansko manjšino.
Nekaj podobnega se godi ob interpretaciji volilnih rezultatov za evropski parlament. Kdo je najbolj zadovoljen? Kdo lahko svoj volilni poraz skrije za obrnjeno interpretacijo odstotkov, glede na prejšnje volitve? Koliko poslancev ima levica in koliko desnica? Dejstvo je, da volilna aritmetika nikoli ne more biti povsem pravična. Vsi rezultati so le približki želja volivcev. Eni sistemi so bolj po godu tistim, ki bolj izstopajo, drugi uravnilovki. Pazljivi bralci novic morajo le »prebrati« v katerem nasmešku strankarskih veljakov je tudi grenkoba.
Evropa se je na teh volitvah obrnila na desno. Ljudska stranka je osvojila več kot sto poslanskih sedežev več, od socialistov. O volilni udeležbi ne gre izgubljati besed. Volijo pač tisti, ki želijo in v tem prepoznajo svojo izbiro. Ostali se lahko tolažijo ali pa o tem sploh ne razmišljajo. Volitve so vedno praznik demokracije. Tudi če ne voliš pravzaprav izraziš svojo voljo. Zato pazljivo berite novice (in komentarje) v teh dneh, kajti veliko vam bodo povedali o miselni bazi pišočih. Morda se ne ujema z vašo...

Vsako leto ob tem času, se v Kočevskem Rogu zbere množica ljudi. Prisostvujejo spravni slovesnosti za domobranci in civilisti, ki so bili pobiti v izvensodnih pobojih takoj po koncu druge svetovne vojne. Zdaj je že jasno, da ni šlo za maščevanje, od zmage opitih partizanov, ampak za domišljen načrt, kako izvesti naslednjo fazo revolucije. Ne bom razmišljal o peklenskosti tega načrta, bolj me zanima sočutje. Kočevski Rog je namreč simbol. Simbol množice ljudi, ki so sredi pomladi izgubili vse. Dom, domovino, družino, najdražje, življenje… Lahko tudi razmišljamo, da niso bili vsi nedolžni, kot pravi predsednik Zveze borcev, ampak ogromna večina jih je bila. Smrtna kosa pa je kosila, brez izbire. Večinoma mlade fante, na začetku odraslega življenja. Brez možnosti, da bi se branili. Pahnjeni v temna brezna, da bi se prikrila sled zločina.

Najhujši zločin pa je, odrekanje pravice do groba. Prve sledi človeka odkrivamo ob grobovih. Koliko tisoč let nazaj, je nekdo položil umrlega, v grob. Velikokrat s spominki, hrano in orožjem. Imen davno umrlih ne poznamo, vemo pa, da jih je nekdo imel rad, da je poskrbel za njihova telesa in obeležil mesta kjer počivajo. V Kočevskem Rogu in pri drugih zamolčanih grobiščih, pa se srečamo z negacijo tega osnovnega humanizma. Slekli so jih do golega, jih ubili in nato hoteli ubiti še njihov spomin. Kot bi jih nikoli ne bilo. Toliko tisočev oseb, z lastnimi usodami, načrti, ljudmi, ki so jih čakali in za njimi žalovali… brez kraja spomina. Zato je Kočevski Rog mesto spomina na največji zločin v naši zgodovini. Je simbolično mesto, kjer solze tečejo in izpirajo rano tistih, ki še vedno ne vedo, kje ležijo njihovi svojci.

V nedeljo me ne bo doma, zato sem šel danes na predčasne volitve za EU parlament. Moj izbira niti ni važna, rad pa bi zapisal, kaj me je sploh vodilo pri tem. Namreč parole o tem, kako so evroposlanci nekakšni »težkokategorniki« v primerjavi z našimi poslanci in podobno, se me ne dotaknejo pretirano. Prav tako se me ne dotaknejo predvolilna soočenja, kjer se pogovarjajo o povojnih pobojih ali privatizaciji. To so naše domače teme, ki kandidata le predstavijo, kam sodi, kakšen je njegov pedigre. Ampak to že tako ali tako vemo, po stranki, ki ji pripada.
Zakaj sem torej šel volit? Pred časom me je zmotila debata o tem, kaj naj piše v temeljni evropski listini. Ali naj se vanjo vpišejo nekatera dejstva iz zgodovine, temelji na katerih Evropa danes stoji? In večina se jih je odločila, da krščanskih korenin ne bodo omenjali. Da to pač tja ne sodi. Kdor to ve, pač ve, poudarjali pa tega ne bomo! Saj vendar spoštujemo vse, vsi imajo iste pravice in omemba krščanstva bi lahko koga zmotila. To ime zveni tako… konzervativno, fundamentalno, doktrinalno, zatohlo. Kakšen Vatikan bi si lahko lastil zasluge pri pojmu Evrope, ki pa je vendar liberalna, svobodomiselna, odprta.
In zdaj smo tu: če bi evropska sredinsko konzervativna stran imela dovolj poslancev, se to verjetno ne zgodilo. Volilna matematika deluje tudi na tem področju. Jasno, da bodo slovenski evroposlanci delali v našo korist, kjer bo šlo za nacionalni interes, vendar pa se bodo še bolj opredeljevali do nekih splošnih vprašanj, ki z nacionalnim predznakom nimajo nič skupnega. In tam bodo zastopali stališča tistih, ki so jih izvolili. Levih in desnih. Zato sem danes šel predčasno na evropske volitve, ker si želim, da Evropa zastopa tudi moje stališče.

Resnica hitro pokoplje tistega, ki se ji upira. (Ali Ibn Abi Talib)

Resnice, ki so za nas najbolj pomembne, povemo vedno le na pol. (Baltasar Gracián y Morales)

Vedno je najboljša politika govoriti resnico, razen če niste izjemno dober lažnivec. (Jerome Klapka Jerome)

Vse kar terjam od politikov je, da se zadovoljijo s spreminjanjem sveta, ne da bi spremenili resnico. (Jean Paulhan)

Resnica ima več obrazov, laž samo enega! (Georges Schéhadé)

Resnica nima ure. Zato je zanjo je vedno pravi čas, še najbolj takrat, ko se zdi, da so okoliščine najmanj primerne. (Albert Schweitzer)

Zares izreden je sedanji čas, vendar tolmačijo ljudje pogosto stvari po svoje, daleč od resnice. (William Shakespeare)

Nekatere stvari je raztegnil, zvečine pa je govoril resnico. (Mark Twain)

Resnica se počasi jasni, tako kot se počasi dani. (amharski pregovor)

Moder človek v svojih ustih nima dveh jezikov. (danski pregovor)

Resnice, ki so nam najmanj ljube, so tiste, ki zadevajo nas. (kitajski pregovor)

Resnica ne potrebuje veliko besed, laž jih nima nikoli dovolj. (nemški pregovor)

Resnica se ne more nikdar z lažjo poljubiti. (slovenski pregovor)

Včasih se mi zdi, da se Kozlovska sodba ni mogla dogajati v Višnji Gori, ampak se je gotovo zgodila v Ljubljani. Tudi Butale ne morejo biti daleč od Magistrata. Sploh če pomislim, da smo danes na nekdanji Dan mladosti (spet eden od izmišljenih dni), dobili diktatorjevo ulico v prestolnici. Ko sem zadnjič govoril z Žarkom Petanom, mi je ta fenomen Titofilije skušal razložiti skozi očala dobička: torej ta projekt podpirajo tisti, ki se jim to izplača. Janković je z besednjakom nostalgije in kvazi menedžerstva (s katerim je uspel Ljubljano zadolžiti toliko, kot še ni bila) mobiliziral svoje sile in strnil levico. Božič se boji za svoje minule zasluge in penzijo, mladih pa, tako Petan, te stvari ne zanimajo preveč, poleg tega, je neznanje o Maršalu zaradi šole velikansko. Mladi tudi potrebujejo idole in če jih ni, si jih ustvarijo. Tako imajo na Madžarskem strašno dobro mnenje o Atili, ki ga pri nas imenujemo »Bič božji«, predvsem zaradi izjemne krutosti in velikih žrtev, ki jih je puščal za seboj. Mi pa imamo rajnkega Broza, z Moskovskimi čistkami, medvojno revolucijo, povojnimi poboji, Golim otokom, informbirojem, zadušitvijo Madžarske pomladi, odstranitvijo vseh medvojnih soborcev, Galebom, kavo v Trstu, velikanskimi krediti…, še vedno za »velika človeka«!

Ni čudno, da je danes v Ljubljani padala tudi precej velika toča. Večje škode, hvala Bogu, ni naredila, opozorila pa nas je, da človeška neumnost nima meja… Kdor ima oči za gledanje, naj vidi.