Vsako leto ob tem času, se v Kočevskem Rogu zbere množica ljudi. Prisostvujejo spravni slovesnosti za domobranci in civilisti, ki so bili pobiti v izvensodnih pobojih takoj po koncu druge svetovne vojne. Zdaj je že jasno, da ni šlo za maščevanje, od zmage opitih partizanov, ampak za domišljen načrt, kako izvesti naslednjo fazo revolucije. Ne bom razmišljal o peklenskosti tega načrta, bolj me zanima sočutje. Kočevski Rog je namreč simbol. Simbol množice ljudi, ki so sredi pomladi izgubili vse. Dom, domovino, družino, najdražje, življenje… Lahko tudi razmišljamo, da niso bili vsi nedolžni, kot pravi predsednik Zveze borcev, ampak ogromna večina jih je bila. Smrtna kosa pa je kosila, brez izbire. Večinoma mlade fante, na začetku odraslega življenja. Brez možnosti, da bi se branili. Pahnjeni v temna brezna, da bi se prikrila sled zločina.

Najhujši zločin pa je, odrekanje pravice do groba. Prve sledi človeka odkrivamo ob grobovih. Koliko tisoč let nazaj, je nekdo položil umrlega, v grob. Velikokrat s spominki, hrano in orožjem. Imen davno umrlih ne poznamo, vemo pa, da jih je nekdo imel rad, da je poskrbel za njihova telesa in obeležil mesta kjer počivajo. V Kočevskem Rogu in pri drugih zamolčanih grobiščih, pa se srečamo z negacijo tega osnovnega humanizma. Slekli so jih do golega, jih ubili in nato hoteli ubiti še njihov spomin. Kot bi jih nikoli ne bilo. Toliko tisočev oseb, z lastnimi usodami, načrti, ljudmi, ki so jih čakali in za njimi žalovali… brez kraja spomina. Zato je Kočevski Rog mesto spomina na največji zločin v naši zgodovini. Je simbolično mesto, kjer solze tečejo in izpirajo rano tistih, ki še vedno ne vedo, kje ležijo njihovi svojci.