V nedeljo me ne bo doma, zato sem šel danes na predčasne volitve za EU parlament. Moj izbira niti ni važna, rad pa bi zapisal, kaj me je sploh vodilo pri tem. Namreč parole o tem, kako so evroposlanci nekakšni »težkokategorniki« v primerjavi z našimi poslanci in podobno, se me ne dotaknejo pretirano. Prav tako se me ne dotaknejo predvolilna soočenja, kjer se pogovarjajo o povojnih pobojih ali privatizaciji. To so naše domače teme, ki kandidata le predstavijo, kam sodi, kakšen je njegov pedigre. Ampak to že tako ali tako vemo, po stranki, ki ji pripada.
Zakaj sem torej šel volit? Pred časom me je zmotila debata o tem, kaj naj piše v temeljni evropski listini. Ali naj se vanjo vpišejo nekatera dejstva iz zgodovine, temelji na katerih Evropa danes stoji? In večina se jih je odločila, da krščanskih korenin ne bodo omenjali. Da to pač tja ne sodi. Kdor to ve, pač ve, poudarjali pa tega ne bomo! Saj vendar spoštujemo vse, vsi imajo iste pravice in omemba krščanstva bi lahko koga zmotila. To ime zveni tako… konzervativno, fundamentalno, doktrinalno, zatohlo. Kakšen Vatikan bi si lahko lastil zasluge pri pojmu Evrope, ki pa je vendar liberalna, svobodomiselna, odprta.
In zdaj smo tu: če bi evropska sredinsko konzervativna stran imela dovolj poslancev, se to verjetno ne zgodilo. Volilna matematika deluje tudi na tem področju. Jasno, da bodo slovenski evroposlanci delali v našo korist, kjer bo šlo za nacionalni interes, vendar pa se bodo še bolj opredeljevali do nekih splošnih vprašanj, ki z nacionalnim predznakom nimajo nič skupnega. In tam bodo zastopali stališča tistih, ki so jih izvolili. Levih in desnih. Zato sem danes šel predčasno na evropske volitve, ker si želim, da Evropa zastopa tudi moje stališče.