Tokrat se bom zaustavil kar pri novici Slovenske tiskovne agencije. Mislim, da odgovorja na marsikatero vprašanje…
»Mariborski nadškof pomočnik Anton Stres je v pridigi na današnji maši v spomin na teharske žrtve na Teharjah dejal, da je Huda jama, kjer so letos našli posmrtne ostanke taboriščnikov s Teharij, presunila skoraj celotno slovensko javnost. Po njegovih besedah se ravno na teh krajih "bije boj za svobodo, da jo odkrijemo povemo in sprejmemo".
Kot je dejal Stres, z zadnjimi odkritji resnica dobesedno "prihaja na dan". "Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se zgodovina ne sme spreminjati, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove. Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje," pravi Stres.
Po njegovih besedah v tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, tako Stres, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen.
Zanj je razumljivo, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici po Stresovi oceni ni mogoče ubežati s tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. "V skladu z našim človeškim dostojanstvom jo lahko obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov, samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem. S še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo," je poudaril.
"Za žrtve verujemo in upamo, da so v božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti božji ljubezni našli odpuščanje in mir," je še dejal Stres.
Predstavnik Nove slovenske zaveze Justin Stanovnik meni, "da se teharskim žrtvam kakor nekoč tudi danes godi krivica, ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedali, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so sedaj ležali, začeli valiti kiklopske skale molka".
"Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne sme ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Politični govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi," je poudaril Stanovnik.
Vprašal se je, ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan in pri tem izpostavil, da demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. "Če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje, da upamo, da to mnogim tudi uspe," je še dejal Stanovnik.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Ponovno je začelo delovati konec maja leta 1945.
Najprej so komunistične oblasti v taborišče pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 drugih domobrancev. Po ocenah poznavalcev je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna komunistična oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
Na Teharjah sta postavljena spomenik in spominski park, ki naj bi prispevala k spravi. Spominski park Teharje, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič, je osrednji državni park, ki je posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Objekt pa je bil odprt oktobra leta 2004.«STA

Oddaja Naš gost bo danes ob 18.15 posvečena zamolčanemu pesniku in pisatelju Vidu Ambrožiču (1890 – 1961). Predstavil ga bo njegov posinovljenec Gordan Ambrožič, ki je poskrbel, da je njegovo delo sploh izšlo, kajti v času, ko je bilo zapisano ne bi moglo. Vid Ambrožič je avtor petih knjig, večinoma pesniških. V njih se odziva na dogodke okoli sebe in z nemajhno prizadetostjo opisuje krivice. Zanimivo je, da je pod vsako pesem zapisal datum in tako poskrbel za »kroniško« vrednost zapisanega. Pisal pa je v sinove zvezke, na stare papirje, s tintnim svinčnikom… In tako je nastala bogata zbirka, več kot 2000 pesmi, dnevniških zapisov, zgodb…
Njegov posinovljenec Gordan Ambrožič pa je prav tako zanimiva osebnost. Morda najprej zato, ker je za spomin svojega očima storil več, kot stori večina sinov za svoje po krvi »prave« očete. Potem pa tudi zato, ker je med vojno, kot otrok pri igri, našel truplo Lojzeta Grozdeta. Kot vemo so ga partizani ubili za Novo leto 1943. 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne, v dolini potoka Vejeršče, nezakopanega ... Njegovo truplo je bilo popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. O njegovih ranah tukaj ne bi, čeprav si lahko o nekaj o »humanem« partizanskem zasliševanju preberete tukaj.

In še pesem Vida Ambrožiča o Lojzetu Grozdetu
Hosta in hrib vse naokrog,
vmes ozka dolinica - tihi Log.
Ob belem dnevu me strah je poti,
če hodim sam po tej samoti.
Le Vejer šumlja in se z jelšami meni,
hiteč tod v naročje svoji ženi,
Mirni prešerni.

Po rebri pa "božje drevce" rase,
njegovi listi so vedno zeleni;
na vsakem pa jagoda rdi,
kakor kaplja krvi...

In v tem tihem Logu
je našel pot k Bogu
Grozde, naš mladi junak.

V tej tihi dolini,
ob sivi pečini
je skusil, da križ je težak
in vendar - sladak...

Ševnica 16. junij 1945

V oddaji Moja zgodba je bil danes gost Tone Oven, iz Šentruperta na Dolenjskem, letnik 1926. Pravzaprav kaj dosti več o njegovem otroštvu, pa tudi o njegovih zrelih letih, ne vem. G. Oven me včasih pokliče na radio in zaupa kakšne zanimivosti iz medvojnih in povojnih let. Danes nam je v oddaji Moja zgodba povedal, kako so ga v gozdu za domačo vasjo, 16 let in 5 mesecev starega, mobilizirali partizani. Nekaj mesecev je takrat ostal pri njih. opisal je kako človeško življenje ni bilo vredno več od hlebca kruha, ali starih hlač, zato je tudi sklenil, da pri takih ljudeh ne bo ostal. Tone Oven ima izjemen spomin, morda zato, ker je slep. Menda je kasneje oslepel zato, ker je bil rojen kot nedonošenček v sedmem mesecu. Vseeno pa nas je jasno vodil po krajih dolenjske in Bele krajine, ki jih je v tistih težkih časih prehodil. Kljub temu, da je izgubil vid, pa ni izgubil notranjega pogleda in uvida. Oddajo priporočam, kot pričevanje nekoga, ki so ga spomini na dogodke iz skorajda še otroških let zaznamovali za vse življenje.
http://audio.ognjisce.si/index.php?l=8&p=Moja_zgodba/mz_2009_09_30_partizan_tone_oven.mp3&m=1

Danes sem v avtomobilu ujel Studio ob 17.h, radia Slovenija. Njihova tema je bila: nov družinski zakonik, ki izenačuje istospolne pare z ostalimi in jim daje možnost posvojitve otrok. Gostje: vd. generalne direktorice direktorata za družino pri resornem ministrstvu Ana Vodičar, dr. Tanja Rener s FDV-ja, Sendi Murgel iz skupnosti centrov za socialno delo in p. Tadej Strehovec v imenu komisije Pravičnost in mir. Najprej moram pohvaliti izrazito »uravnoteženo« omizje, kjer je p. Strehovec edini zastopal model družine, kot ga zagovarja konzervativni del družbe. Tako bi lahko mislili, da je tistih, ki so za izenačitev vseh »partnerstev« res 75% (oz še več če štejemo še novinarko). Kaj mi je ostalo v spominu?
Da je definicija družine po neki opredelitvi iz leta 1994, ki so jo sprejeli Združeni narodi, povezana s pojmom »otrok«, vendar pa ta ni nujno gensko ali drugače povezan s »partnerjem(a)«. Družina je torej postala zelo ohlapen pojem. In kako naj v istospolni skupnosti otrok »nastane«? Ne more! Da pa bi ta istospolna skupnost lahko postala enaka družini, potrebuje otroka. Šele posvojeni (ali umetno oplojeni) otrok jo lahko, seveda po novem zakoniku, spremeni v družino. To je kleč, dragi moji!
Novi družinski zakonik gre v javno razpravo in se zgleduje po nekaterih državah, ki so že izenačile istospolne skupnosti z ostalimi, predvsem na področju dedovanja. Zdaj gremo še korak naprej, namreč odpadle naj bi tudi ovire za posvojitev otrok. Slišali smo vrsto argumentov, da so neke norme že zdavnaj preživete, da je čas, da se pridružimo razvitemu svet, da nas k temu spodbujajo tudi nekateri primeri iz drugih držav, kjer so to veliko bolj liberalno rešili.
P. Tadej Strehovec se je držal zelo dobro, vendar pa so njegovi argumenti, morda tudi zaradi preveč gentlamenske drže, tonili bolj kot se je bližal konec oddaje. Všeč mi je bilo, ko je navedel nekaj podatkov o nestalnosti, ali vsaj veliko bolj krhki skupnosti istospolnih. Tudi tisto veliko večjem številu bolnih, okuženih z virusom HIV, kot v običajnih družinah, ali pa o stigmatizaciji otrok. Jih bomo res v posvojitev dajali istospolnim parom, da bodo tam deležni negativnega odziva okolja? Žal mi je bilo, da p. Strehovec ni ob sklepu oddaje, ko je voditeljica omenila grožnjo referenduma o tem zakonu, bolj odločno podprl omenjeno rešitev, ki so se je ostale gostje zelo otepale in za katero menijo, da je Ustavno sodišče ne bi smelo sprejeti. In zakaj ne? One same bi morale prositi naj se izvede referendum na to temo. Tako bi lahko preverili koliko ljudi v resnici podpira nov zakon. Zakaj to pišem?
Ali ni država servis državljanov in njeni zakoni tisto, kar omogoča normalno sobivanje? Ljudska volja torej daje državi in njenim zakonom legitimnost. In če skupina ljudi piše zakone proti večini? Ali res večina odloča o manjšini, ali se je manjšina tako zasidrala v naših glavah, da nekritično, že izgleda večina? Referendum bi bil torej dobrodošlo merjenje ljudske podpore.
In še nekaj mi je prišlo na misel. Je res vse kar prihaja od drugod, tudi za nas sprejemljivo? Je res nujno sprejeti prav vse kar nam pošilja del Evrope? Ni! Če se mi odločimo drugače, ni nobene osnove, da bi takšno zakonodajo morali sprejeti. Spomite se Anderliča... ga ni... ki bi me mogel prepričati!

Zelo me je nagovoril naslednji video posnetek. Ljudje, prostovoljci so v petih urah očistili vsa divja smetišča v Estoniji. Zavidljiv projekt. Kako so ga lotili in izvedli pa poglejte sami. Mene so prepričali, še sploh ko sem prebral, da za promocijo niso plačali niti €.

Bi se ga znali lotiti tudi mi? Bi sploh hoteli? Menda priprave že potekajo.
Če bi se rad/a pridružil/a skupini prostovoljcev, lahko pišeš kar na 5raholc@gmail.com.