Oddaja Naš gost bo danes ob 18.15 posvečena zamolčanemu pesniku in pisatelju Vidu Ambrožiču (1890 – 1961). Predstavil ga bo njegov posinovljenec Gordan Ambrožič, ki je poskrbel, da je njegovo delo sploh izšlo, kajti v času, ko je bilo zapisano ne bi moglo. Vid Ambrožič je avtor petih knjig, večinoma pesniških. V njih se odziva na dogodke okoli sebe in z nemajhno prizadetostjo opisuje krivice. Zanimivo je, da je pod vsako pesem zapisal datum in tako poskrbel za »kroniško« vrednost zapisanega. Pisal pa je v sinove zvezke, na stare papirje, s tintnim svinčnikom… In tako je nastala bogata zbirka, več kot 2000 pesmi, dnevniških zapisov, zgodb…
Njegov posinovljenec Gordan Ambrožič pa je prav tako zanimiva osebnost. Morda najprej zato, ker je za spomin svojega očima storil več, kot stori večina sinov za svoje po krvi »prave« očete. Potem pa tudi zato, ker je med vojno, kot otrok pri igri, našel truplo Lojzeta Grozdeta. Kot vemo so ga partizani ubili za Novo leto 1943. 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne, v dolini potoka Vejeršče, nezakopanega ... Njegovo truplo je bilo popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. O njegovih ranah tukaj ne bi, čeprav si lahko o nekaj o »humanem« partizanskem zasliševanju preberete tukaj.

In še pesem Vida Ambrožiča o Lojzetu Grozdetu
Hosta in hrib vse naokrog,
vmes ozka dolinica - tihi Log.
Ob belem dnevu me strah je poti,
če hodim sam po tej samoti.
Le Vejer šumlja in se z jelšami meni,
hiteč tod v naročje svoji ženi,
Mirni prešerni.

Po rebri pa "božje drevce" rase,
njegovi listi so vedno zeleni;
na vsakem pa jagoda rdi,
kakor kaplja krvi...

In v tem tihem Logu
je našel pot k Bogu
Grozde, naš mladi junak.

V tej tihi dolini,
ob sivi pečini
je skusil, da križ je težak
in vendar - sladak...

Ševnica 16. junij 1945