Tokrat se bom zaustavil kar pri novici Slovenske tiskovne agencije. Mislim, da odgovorja na marsikatero vprašanje…
»Mariborski nadškof pomočnik Anton Stres je v pridigi na današnji maši v spomin na teharske žrtve na Teharjah dejal, da je Huda jama, kjer so letos našli posmrtne ostanke taboriščnikov s Teharij, presunila skoraj celotno slovensko javnost. Po njegovih besedah se ravno na teh krajih "bije boj za svobodo, da jo odkrijemo povemo in sprejmemo".
Kot je dejal Stres, z zadnjimi odkritji resnica dobesedno "prihaja na dan". "Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se zgodovina ne sme spreminjati, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove. Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje," pravi Stres.
Po njegovih besedah v tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, tako Stres, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen.
Zanj je razumljivo, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici po Stresovi oceni ni mogoče ubežati s tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. "V skladu z našim človeškim dostojanstvom jo lahko obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov, samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem. S še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo," je poudaril.
"Za žrtve verujemo in upamo, da so v božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti božji ljubezni našli odpuščanje in mir," je še dejal Stres.
Predstavnik Nove slovenske zaveze Justin Stanovnik meni, "da se teharskim žrtvam kakor nekoč tudi danes godi krivica, ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedali, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so sedaj ležali, začeli valiti kiklopske skale molka".
"Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne sme ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Politični govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi," je poudaril Stanovnik.
Vprašal se je, ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan in pri tem izpostavil, da demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. "Če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje, da upamo, da to mnogim tudi uspe," je še dejal Stanovnik.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Ponovno je začelo delovati konec maja leta 1945.
Najprej so komunistične oblasti v taborišče pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 drugih domobrancev. Po ocenah poznavalcev je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna komunistična oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
Na Teharjah sta postavljena spomenik in spominski park, ki naj bi prispevala k spravi. Spominski park Teharje, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič, je osrednji državni park, ki je posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Objekt pa je bil odprt oktobra leta 2004.«STA