Pred nekaj tedni smo se še prepirali o tem ali bomo verjeli generalu Ladu Kocjanu in ZZB, ki je kategorično odklanjala kakršnokoli nepravilno raboto v zvezi z mučenjem in likvidacijo Lojzeta Grozdeta. To so s táko gotovostjo lahko počeli zato, ker je bil arhiv Tomšičeve brigade zgledno pospravljen in nečednosti, kot so npr mučenja ali izvensodne »justifikacije«.
13. junija ravno na dan evharističnega kongresa pa smo dobili knjigo z naslovom Zvest križanemu, kjer avtorica Milanka Dragar na več kot 500 straneh prikazuje življenje prvega slovenskega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. Knjiga prinaša več novosti o Grozdetovem življenju, morda najbolj odmeven pa je partizanski dokument, ki se nanaša na njegovo usmrtitev. Podpisal ga je politkomisar Dušan Majcen Nedeljko, piše pa Centralnemu komitetu KPS o partijskem delovanju Udarne brigade Tone Tomšič, 19. januarja 1943. V njem je dobesedno napisano: »Slabo vliva na razpoloženje prebivalstva tudi justifikacija izdajalcev, če ni otipljivega dokaza. To se je npr pokazalo v Mirni, kjer sta padla dva izdajalca kurirja, enega je ubila straža pri poskusu pobega. Smrtna obsodba drugega (Grozdeta) je bila nekoliko prenagljena in izvršena iz preventivnih vzrokov. Sicer je dokazano, da je dotičnik član Katoliške akcije in našlo se je pri njem cel kup italijanskih propustnic, ki so mu dovoljevali obiskati vse važnejše belogardistične postojanke, vendar konkretnih dokazov, da prinaša poročila ni bilo. Štab je bil pozneje prisiljen, da potom posebnega razglasa opraviči prebivalstvu, zlasti v Št Rupertu, potrebo smrtne obsodbe. Pri tem moram autokritično priznati, da sem se za slučaj premalo zanimal in nisem preprečil obsodbe, kar bi lahko, če bi sodeloval v brigadnem sodišču.«
Politkomisar Majcen Nedeljko v zgoraj opisanem dokumentu, ki ga je avtorica knjige Milanka Dragar našla v Vosovskem arhivu zgolj po naključju, dokazuje, da je bil Grozde usmrčen kot član Katoliške akcije, brez dokazov o krivdi in brez prisotnosti najvišjih partizanskih častnikov, ki bi morali sodelovati pri delu ti. »sodišča«.
Faksimile prilagam…

Hkrati pa naj si dovolim še tole pripombo. Knjiga Milanke Dragar Zvest križanemu, je izšla v samozaložbi pri založbi Dragar. Zato knjige ne morete najti v knjigarnah. Zdi se mi skrajno neverjetno, da take monografije, ki ponuja toliko novih dognanj o drugem slovenskem blaženem, ni izdala bodisi Škofovska konferenca, ali katera od Cerkvenih založb ali morebiti nova Novomeška škofija, odkoder je bil Grozde doma. S tem bi lik Lojzeta Grozdeta lahko postal bolj prisoten med Slovenci.

Pred meseci sem že pisal o resnici in laži. Laž v politiki ne bi smela imeti domovinske pravice. Če politik ni iskren, kako lahko iskrenost zahteva od svojih državljanov? Če je pred meseci spodrsnilo ministru, je tokrat kar predsedniku vlade. Kot smo lahko brali je ob obisku Vatikanskega državnega tajnika Bertoneja suvereno zagotovil, da je rešil problem nunciature, ki se kot jara kača vleče že več kot 10 let. In smo mu verjeli. Zakaj mu ne bi? Končno je to povedal v obraz drugemu najpomembnejšemu človeku Vatikana.
Potem pa pride kot dež z jasnega novica, ki njegovo izjavo demantira. Z vrhovnega sodišča so namreč sporočili, da trditev predsednika vlade Boruta Pahorjeva glede dokončne rešitve vprašanja nunicature ne drži. „Nič še ni odločeno!“ „Sodba še ni napisana!“ „Zakonca, ki živita v stanovanju sporne hiše, še ne pristajata na sporazumno rešitev z Mestno občino...“
Kar nekaj vprašanj se nam poraja. Ali predsednik vlade ve nekaj, kar še ne bi smel vedeti? Morda razglaša to, kar še ni zapisano, je pa sklenjeno? V obeh primerih je Pahor na spolzkem ledu. Ali ne spoštuje delitve oblasti na več vej, ali pa posega v neodvisnost sodstva? Vsekakor nam nikakor ni jasno, kako je lahko javno tako naivno, zaletavo, objavil nekaj za kar ni imel osnove oz pooblastila? Kako naj človek takemu politiku še verjame? Gre spet za „solersko“ akcijo, kot premieru zdaj že večkrat očitajo celo njegovi najožji sodelavci? Ali pa je morda to že modus operandi za delo vnaprej? Nek nov model, na katerega bi nas Pahorjeva vlada rada navadila? Namreč kako se v očeh tujih gostov lahko dodobra umažeš...

foto: Gašper Furman

Haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je bivšima vojaškima častnikoma, bosanskima Srboma Vujadinu Popoviću in Ljubiši Beari, izreklo dosmrtni zaporni kazni zaradi sodelovanja pri pokolu več kot 8000 Bošnjakov v Srebrenici leta 1995.
V procesu zaradi pokola v Srebrenici so v Haagu sodili sedmim bosanskim Srbom, bivšim vojaškim in policijskim častnikom, tožilstvo pa je zanje zahtevalo dosmrtno zaporno kazen.
V današnji obsodbi oziroma obrazložitvi obsodb je haaško sodišče obenem znova potrdilo, da je bil v Srebrenici storjen genocid nad Bošnjaki. Po oceni sodišča za to obstajajo "nedvoumni dokazi". STA

Pravica je tukaj zadela. Kdaj bomo na klopi obtožencev (vsaj simbolno) videli tiste, ki so zagrešili veliki povojni bratomorni masaker? Bodo kdaj obsojeni ljudje, katerih spomniki še vedno stojijo pred našimi vladnimi istitucijami? Se jim bomo kdaj odrekli?

Zadnji čas opazujem nespretnost aktualnih oblastnikov pri menjavah na čelu institucij, ki jih obvladuje država. Skorajda se ne zgodi, da bi bilo vse tako, kot mora biti. Zatakne se pri proceduralnih napakah, razpisih, predčasnih imenovanjih… Kje je nekdanja levičarska spretnost? Se je res upokojila skupaj s Kumrovško šolo, ali smo le mi bolj pozorni in si tudi v javnosti upamo dvigniti glas proti?
Zanimiv je primer menjave direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Jožetu Dežmanu je potekel mandat in vedelo se je, da jim mož te provenience ne ustreza. Zato je bilo le potrebno počakati, kako se bodo projekta menjave lotili. Najprej so imenovali nov Svet muzeja, ki mu načeljujeta dva režimska zgodovinarja Repe in Pirjevec. Že takrat so se pojavile govorice o mlajšem in ustreznejšem kandidatu. Potem pa so, pred iztekom Dežmanovega mandata, izdali razpis za novega direktorja. Nanj se je prijavilo kar nekaj kandidatov, tudi takratni direktor Dežman, vendar pa o rezultatih razpisa sploh niso bili obveščeni. To je zanimivo, kajti zakon o Upravnem postopku zahteva odgovor v 30. dneh. Če odgovora ni, seveda tudi pritožbe na postopek ne more biti in že smo sredi proceduralne kolobocije, ki v teh dneh že pelje do Dežmanove tožbe pred Upravnim sodiščem.
Podobna zgodba se je zgodila tudi pri menjavi direktorja RTV, kjer so svojega človeka vrinili kljub premajhni podpori, kar pa je sodišče že razveljavilo. Vsi vemo, da tako vodstvo RTV-ja kot Muzeja novejše zgodovine levi nomenklaturi ni po volji. Verjetno se tudi ni treba slepiti, da svojih manevrov ne bi izpeljali do konca. Ampak za Božjo voljo, naj bodo vsaj toliko pošteni in naj javno povedo, da so te menjave politične. Če se bodo namreč zgovarjali na stroko, se jim lahko zgodi kmetijsko ministrstvo, kjer so kandidata za novega ministra iskali tako dolgo, da smo podvomili, če sploh imajo kakšnega (resnega) kandidata v svojem naboru… In potem tudi v mandatu naslednje vlade (ki pa nikakor ne bo tako enoznačno rdeča), ne bo treba razlagati, zakaj so bili politično nastavljeni kadri zamenjani!

Začel se je (zame) najlepši mesec v letu. Zakaj je junij lepši od opevanega maja? Topleje je, vreme se navadno unese, narava je bolj zelena, žito zori, dnevi so najdaljši v letu (danes 15 ur in 30 minut), na morju je že pravo poletje vendar brez nadležne gneče, končuje se šolsko leto, trava je sveže pokošena, vrtnice in potonike cvetijo in češnje zorijo.
Tudi ljudje smo junija nekako drugačni. Kot bi živeli v posebnem pričakovanju. Kaj neki se bo zgodilo? Koliko delovnih dni je še do zasluženega dopusta? Počasi se končuje šola, le še nekaj zaključnih ocen pa bo! Kakšna bodo spričevala? Z nastopi se končujejo glasbene šole, v vrtcih nanosijo vse risbe in slike, ki so jih v dolgem letu porisali najmlajši. Tudi veroučno leto je pri koncu. Zbiramo in lepimo še zadnje nalepke v Liturgični koledar. Starši se srečujemo na zaključnih piknikih, izletih, srečanjih. Vse nas opozarja, da smo formalnosti razrahljali in da zdaj prihaja čas, ko bomo dihali z bolj polnimi pljuči.
In kot je Rožnik lep, je tudi tragičen. Vsako leto ob tem času, se spominjamo povojnih strahot, ko je pri nas vladalo revolucionarno brezpravje. Brez obsodb so ljudje množično umirali v jamah, rudniških in tankovskih rovih. Izginevale so cele družine, svojci pa so se spat odpravljali s strahom in upanjem hkrati. Zato se v spomin zbiramo vsako leto na različnih krajih. Molimo za umrle, prosimo za dušni mir in odpuščanje. Odpustiti ni vsem lahko. Krivice, ki so se nakopičile, zdaj pleča tiščijo k tlom.
A vendar mesec Rožnik ponuja tudi možnost novega začetka in upanja, da bodo kosti nedolžno pobitih nekoč vendarle počivale v človeka vredni posvečeni zemlji. Ko pa se bo to zgodilo, bo junij zažarel še v novi luči.