Začel se je (zame) najlepši mesec v letu. Zakaj je junij lepši od opevanega maja? Topleje je, vreme se navadno unese, narava je bolj zelena, žito zori, dnevi so najdaljši v letu (danes 15 ur in 30 minut), na morju je že pravo poletje vendar brez nadležne gneče, končuje se šolsko leto, trava je sveže pokošena, vrtnice in potonike cvetijo in češnje zorijo.
Tudi ljudje smo junija nekako drugačni. Kot bi živeli v posebnem pričakovanju. Kaj neki se bo zgodilo? Koliko delovnih dni je še do zasluženega dopusta? Počasi se končuje šola, le še nekaj zaključnih ocen pa bo! Kakšna bodo spričevala? Z nastopi se končujejo glasbene šole, v vrtcih nanosijo vse risbe in slike, ki so jih v dolgem letu porisali najmlajši. Tudi veroučno leto je pri koncu. Zbiramo in lepimo še zadnje nalepke v Liturgični koledar. Starši se srečujemo na zaključnih piknikih, izletih, srečanjih. Vse nas opozarja, da smo formalnosti razrahljali in da zdaj prihaja čas, ko bomo dihali z bolj polnimi pljuči.
In kot je Rožnik lep, je tudi tragičen. Vsako leto ob tem času, se spominjamo povojnih strahot, ko je pri nas vladalo revolucionarno brezpravje. Brez obsodb so ljudje množično umirali v jamah, rudniških in tankovskih rovih. Izginevale so cele družine, svojci pa so se spat odpravljali s strahom in upanjem hkrati. Zato se v spomin zbiramo vsako leto na različnih krajih. Molimo za umrle, prosimo za dušni mir in odpuščanje. Odpustiti ni vsem lahko. Krivice, ki so se nakopičile, zdaj pleča tiščijo k tlom.
A vendar mesec Rožnik ponuja tudi možnost novega začetka in upanja, da bodo kosti nedolžno pobitih nekoč vendarle počivale v človeka vredni posvečeni zemlji. Ko pa se bo to zgodilo, bo junij zažarel še v novi luči.