Danes naj vas povabim na stran Časnik.si, kjer je današnji zapis...

Včeraj 11.1. sem bil dežurni na programu med 9. in 15. uro. Ena izmed rednih dopoldanskih rubrik, ki jo pripravlja Tone Gorjup je »Spominjamo se na današnji dan«. Med dogodki za 11. januar je bil naveden tudi smrtni dan slovenskega politika, poslanca, filozofa, primerjalnega književnika in doktorja socioloških znanosti Jožeta Pučnika. Pravzaprav piše, da je Jože Pučnik umrl v noči na 12. januar. Zadeva me je takoj pograbila, zakaj je 12. 1. med dogodki 11. 1.? Preveril sem nekaj spletnih virov in ugotovil, da nimamo enotnega dneva njegove smrti. To se mi je zdelo več kot čudno, saj gre za eno od ikon slovenske osamosvojitve. Je torej umrl 11. ali 12. januarja?
Pučnika se najbolj spomnim iz leta 1998, ko je ob razstavi »Temna stran meseca« izšla zajetna knjižna publikacija. Na radiu bi jo morali predstaviti Jančar, Simoniti in Pučnik. Jančar se je opravičil, Simonitija ni bilo, prišel pa je Pučnik. V knjigi je imel poglavje o povojnih pobojih, saj je bil (drugi) predsednik parlamentarne komisije za preiskavo povojnih pobojev. Takrat sva imela enourni pogovor na temo Temne strani meseca. Ni želel govoriti samo o pobojih ampak tudi o ostalih kršitvah človekovih pravic, ki jih je vse do leta 1990 izvajal nekdanji totalitarni sistem. Govoril je iz lastnih izkušenj. Bil je celo toliko oseben, da sem pogovor ob njegovi smrti leta 2003 spremenil v njemu posvečeno spominsko oddajo Naš gost.
Leta 1959 je bil kriv sovražne propagande in združevanja zoper ljudstvo in državo. Kazen: 9 let strogega zapora. Vzrok: Prijatelju je napisal pismo, v katerem je zapisal, da bi morali delavci za izboljšanje svojih razmer tudi stavkati. Pravi vzrok: Tudi pisanje. Nekaj kritičnih člankov na rovaš totalitarnega sistema v Perspektivah in reviji 57. Sedem let je preživel v zaporu. Ukradli so mu sedem let življenja. Kasneje je odšel v tujino. V Nemčiji je dobil politični azil. Zaprosil je v Ljubljano za uradno potrdilo o diplomi. Na odgovor je čakal osem let. V tem času je ob težkem fizičnem delu ponovno doštudiral in doktoriral. Ukradli so mu še štiri leta. Uradnega potrdila o diplomi ljubljanske univerze ni dobil zaradi nekakšnega pravilnika…
V spominu mi je ostal kot odprt sogovornik, ki je svoje misli vedno argumentiral. Tudi delovanje radia je pohvalil, čeprav ni imel veliko časa za poslušanje. Osem let po njegovi smrti se mi zdi njegova vloga v javnem zavedanju precej podcenjena. Pomislite še za dan njegove smrti si nismo čisto enotni…

Dr. Tine Hribar je pred leti v Novi reviji v članku Nesrečni narod zapisal, da je bil »temelj komunistične oblasti od vsega začetka revolucionarno nasilje.« Dr. Hribar ni ravno moj najljubši mislec, je pa v tej trditvi postavil jasno opredelitev partizanščine, ki jo je zabelil še z naslednjo trditvijo, da je bil »narodno osvobodilni boj podrejen komunistični revoluciji.«
Dražgoška bitka je bila skozi to perspektivo, izzivanje premočnega okupatorja, v skladu z revolucionarno trditvijo, da »žrtve morajo biti!« In tako so se partizani na koncu umaknili, Dražgoše in Dražgošane pa prepustili razjarjanim, krvi željnim okupatorjem. Ti so najprej požgali vas, 41 nič krivih domačinov postrelili in kasneje minirali celo zidove hiš.
Borci in njihovi nasledniki nas prepričujejo, da je bilo to smiselno in potrebno »zaradi časti in samozavesti«. Kako smešno deluje ta trditev, glede na to, da so partizani domačine praktično prepustili okupatorskemu besu. Na nek način so jih žrtvovali! In tisti, ki misli, da so bile Dražgoše zdavnaj pred povojnimi poboji, spregleda dejstvo, kako lahkotno so partizani žrtvovali svoje ljudi. Tiste ki naj bi jih osvobajali.

Pripravil sem razmišljanje ob govoru Ivana Omana na slovesnosti ob 20 letnici slovenskega plebiscita, ki so jo pripravili v novoustanovljenem Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. Preberete ga lahko tule.
Sicer pa je prav, da Omanov govor preberete tudi v celoti. Tule je prepis povedanega.

"Bog daj, dober večer!
Dame in gospodje. Pozdrav!
Pravijo nekateri, ne glejmo nazaj, glejmo samo naprej, ampak ravno tisti, ki svetujejo naj gledamo samo naprej, zelo gledajo nazaj. Pravijo da je zgodovina učiteljica življenja, učiteljica narodov, zato je prav, da jo poznamo in sicer takšno, kot je bila.
Praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Zanimivost je ob tem. Ta praznik sovpada s praznovanjem nekega dogodka, ki pomeni začetek neke nove dobe, recimo ji Kristo geneze. Tudi samoodločba slovenskega naroda pomeni začetek nove dobe za slovenski narod.
Lastna suverena država po skoraj pol drugem stoletju prizadevanj za ta cilj, od narodnih taborov, do majniške deklaracije 1917, pa majniške deklaracije 1989 in do uradnih lističev na plebiscitu 23. decembra pred 20. leti. Izglasovali smo Slovensko državo. Po šestih mesecih priprav, se je potem zgodil zgodovinski eksodus. Slovenski izhod iz Egipta skozi rdeče morje, v svobodo in suverenost!
Kaj sedaj?
Ali res tavamo po puščavi in žalujemo za egiptovskimi lonci mesa, ki jih pa v resnici niti ni bilo? Kaj smo zapisali v preambulo temeljne ustavne listine o neodvisnosti: „Ni bilo spoštovanja temeljnih človekovih pravic ni bilo vladavine prava.“ Ali se ne sliši nekam znano? Človekove pravice in pravna država. Nekako aktualno, tukaj in zdaj.
Dan samostojnosti in enotnosti. Spomini na te dogodke, opomini in tudi očitki, ob priznavanju zaslug Demosa za osamosvojitev, takoj tudi očitki o radikalno desnih težnjah in celo proti komunističnih in to tako, pomislite, kot da je proti komunizem nekaj slabega.
Trdim, da kdor ni protikomunist ni demokrat! Tako o Demosu. Očitki, da tista desnica v Demosu, da je hotela uveljaviti avtoritarno komunistično logiko, zaradi tega naj bi kot slišimo, Drnovšku Demos kot celota prostovoljno predal oblast. Ni res, da kot celota, pač pa tisti del Demosa, ki mu je bila všečna „romunizacija“ Slovenije. Vse zaradi bolestne alergije na tisto, čemur pravijo desnica v Demosu, pri tem pa pozabljajo, da bi brez te desnice še lep čas čakali na mednarodno priznanje
Dan samo in enotnosti!
In enotnosti. Dostikrat slišimo, kako smo takrat pred 20. leti in pol leta kasneje bili enotni, sedaj pa spet tako razdeljeni. Različnost v pogledih različnih političnih opcij je nekaj popolnoma normalnega in torej prav nič slabega. V pogovorih pred plebiscitom se je pokazalo, da je te razlike možno ublažiti in preseči. Dosegli smo enotnost tudi med političnimi vodstvi. Narod je bil tako enoten, tam ni bilo problema. Problem je bil doseči enotnost v politični eliti. Nekaj drugega je pa naslednje. Ni prav, da vladajoči politiki vlečejo na dan tisto zaradi česar smo razdeljeni in s tem povečujejo razdor v isti sapi, kot kličejo k enotnosti.
Enoumja ne bo mogoče restavrirati. Berlinski zid je padel pred 21 leti. Sicer bo prišel čas, ko bo slovenski narod vzel na znanje svojo celotno zgodovino, tudi bremena najtežjega obdobja in izrekel svoj Confiteor. Prišel bo čas, ko bodo naši potomci enotni tudi ob tistem, ob čemer smo sedaj razdvojeni. Prišel bo čas!
Sicer pa kakor koli že: „Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!“

Z novim letom začenjamo intenzivnejše sodelovanje s spletnim portalom Casnik.si. Ob sredah bomo objavljali njihove aktualne komentarje.
O sebi, oz projektu Časnik, so snovalci zapisali:
»Časnik ustvarjajo za skupno dobro zavzeti avtorji, ki menijo, da je na slovenskem medijskem trgu prostor tudi za spletni magazin konzervativne, katoliške in klasično liberalne usmeritve.
Kot konzervativno razumemo pojmovanje sveta in življenja, ki izhaja iz nenadomestljivosti in prvenstvenosti človekove osebe, družine, naroda in temeljnih civilno-družbenih in lokalnih skupnosti.
Katolištvo je v tem, da se navdihujemo iz judovsko-krščansko-grškega miselnega in vrednotnega izročila ter se zavedamo prispevka Katoliške cerkve k skupnemu dobremu.
Kot klasični liberalizem opredeljujemo nazor, ki izhaja iz negativnega umevanja svobode in enakosti kot enakosti pred zakonom. Liberalizem, ki se zavzema za močno, a na vladavino prava omejeno vlogo države, prisega na absolutne moralne vrednote, na navade in običaje, ki se utelešajo v družinah, lokalnih skupnostih in religiji.«
Člani uredništva so bili v decembru na sestanku pri uredniku in skupaj smo se dogovorili za sodelovanje. V sredo 5. januarja ob 14.45 bo tako na sporedu prvi komentar Aleša Mavra pod skupnim naslovom »Komentiramo s spletnim portalom Časnik.si«. Vabljeni k poslušanju, prebiranju in komentiranju pestrih političnih vsebin.