Pripravil sem razmišljanje ob govoru Ivana Omana na slovesnosti ob 20 letnici slovenskega plebiscita, ki so jo pripravili v novoustanovljenem Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. Preberete ga lahko tule.
Sicer pa je prav, da Omanov govor preberete tudi v celoti. Tule je prepis povedanega.

"Bog daj, dober večer!
Dame in gospodje. Pozdrav!
Pravijo nekateri, ne glejmo nazaj, glejmo samo naprej, ampak ravno tisti, ki svetujejo naj gledamo samo naprej, zelo gledajo nazaj. Pravijo da je zgodovina učiteljica življenja, učiteljica narodov, zato je prav, da jo poznamo in sicer takšno, kot je bila.
Praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Zanimivost je ob tem. Ta praznik sovpada s praznovanjem nekega dogodka, ki pomeni začetek neke nove dobe, recimo ji Kristo geneze. Tudi samoodločba slovenskega naroda pomeni začetek nove dobe za slovenski narod.
Lastna suverena država po skoraj pol drugem stoletju prizadevanj za ta cilj, od narodnih taborov, do majniške deklaracije 1917, pa majniške deklaracije 1989 in do uradnih lističev na plebiscitu 23. decembra pred 20. leti. Izglasovali smo Slovensko državo. Po šestih mesecih priprav, se je potem zgodil zgodovinski eksodus. Slovenski izhod iz Egipta skozi rdeče morje, v svobodo in suverenost!
Kaj sedaj?
Ali res tavamo po puščavi in žalujemo za egiptovskimi lonci mesa, ki jih pa v resnici niti ni bilo? Kaj smo zapisali v preambulo temeljne ustavne listine o neodvisnosti: „Ni bilo spoštovanja temeljnih človekovih pravic ni bilo vladavine prava.“ Ali se ne sliši nekam znano? Človekove pravice in pravna država. Nekako aktualno, tukaj in zdaj.
Dan samostojnosti in enotnosti. Spomini na te dogodke, opomini in tudi očitki, ob priznavanju zaslug Demosa za osamosvojitev, takoj tudi očitki o radikalno desnih težnjah in celo proti komunističnih in to tako, pomislite, kot da je proti komunizem nekaj slabega.
Trdim, da kdor ni protikomunist ni demokrat! Tako o Demosu. Očitki, da tista desnica v Demosu, da je hotela uveljaviti avtoritarno komunistično logiko, zaradi tega naj bi kot slišimo, Drnovšku Demos kot celota prostovoljno predal oblast. Ni res, da kot celota, pač pa tisti del Demosa, ki mu je bila všečna „romunizacija“ Slovenije. Vse zaradi bolestne alergije na tisto, čemur pravijo desnica v Demosu, pri tem pa pozabljajo, da bi brez te desnice še lep čas čakali na mednarodno priznanje
Dan samo in enotnosti!
In enotnosti. Dostikrat slišimo, kako smo takrat pred 20. leti in pol leta kasneje bili enotni, sedaj pa spet tako razdeljeni. Različnost v pogledih različnih političnih opcij je nekaj popolnoma normalnega in torej prav nič slabega. V pogovorih pred plebiscitom se je pokazalo, da je te razlike možno ublažiti in preseči. Dosegli smo enotnost tudi med političnimi vodstvi. Narod je bil tako enoten, tam ni bilo problema. Problem je bil doseči enotnost v politični eliti. Nekaj drugega je pa naslednje. Ni prav, da vladajoči politiki vlečejo na dan tisto zaradi česar smo razdeljeni in s tem povečujejo razdor v isti sapi, kot kličejo k enotnosti.
Enoumja ne bo mogoče restavrirati. Berlinski zid je padel pred 21 leti. Sicer bo prišel čas, ko bo slovenski narod vzel na znanje svojo celotno zgodovino, tudi bremena najtežjega obdobja in izrekel svoj Confiteor. Prišel bo čas, ko bodo naši potomci enotni tudi ob tistem, ob čemer smo sedaj razdvojeni. Prišel bo čas!
Sicer pa kakor koli že: „Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!“